Jelko Kacin – zmaga v medijski vojni

Jelko Kacin (rojen 26. novembra 1955) je leta 1981 diplomiral iz obramboslovja na temo Ženske v oboroženih silah. Nato je pisal članke o vojaškem letalstvu za revijo Obramba, druge tiskane medije, pripravljal je prispevke tudi za televizijo.  Leta 1986 je bila razprodana njegova  knjiga Sodobna letala in helikopterji. S svojimi zamislimi je izstopal tudi v pospeševanju splošne ljudske obrambe in samozaščite v občini Kranj.

Kacin, Igor Bavčar in Janez Janša so vsi trije izšli iz starih struktur policijske in militarizirane Jugoslavije. Šolani za obrambo samoupravljanja, člani Zveze komunistov.

Tudi ob njih nekateri razvijajo tezo, da so Slovenijo osamosvojili in obranili komunisti. Seveda, toda ti komunisti so se z odločitvijo za slovensko samostojnost in demokracijo odrekli tako samoupravni kot komunistični doktrini in oblasti. Torej ne gre za komuniste, ampak za komunistične spreobrnjence oziroma odpadnike, ki so se komunizmu odrekli v dobro demokratične in samostojne Slovenije.

Bavčar je vrnil partijsko knjižico in napisal izstopno izjavo iz Zveze komunistov v drugi polovici osemdesetih let, Janšo so iz nje izključili. Kacin je Zvezo komunistov zapustil tako, da ni več plačeval članarine. »Dolgo sem od organizacije zahteval marsikaj, pa se ni nič spremenilo. Stati ob strani pa se mi ni zdelo korektno. Članarino sem nehal plačevati, ker se mi je zdelo, da je stranka v najbolj kritičnih trenutkih naredila nekaj napak.«

Ta in druge Kacinove izjave, ki jih navajamo, so iz poletja 1991, objavljene v knjigi Jelko Kacin – veliki zmagovalec.

Zmagovito vojno trojko Bavčar-Janša-Kacin je označil takole: »Mi nismo obremenjeni s preteklostjo in se ne napajamo v preteklosti. /…/ Tam, kjer so vodje precej starejši, boste slišali le razprave o socializmu, o tem, kako nam je bilo lepo, ko smo živeli v bratstvu in enotnosti, gojili neke iluzije …«

Z Janšo je sodeloval že v zvezi socialistične mladine. Ko je Janša postal minister za obrambo, je bil Kacin njegov namestnik. Dva meseca pred osamosvojitvijo je postal minister za informiranje.

Dobil je pomembne naloge za zagon nove države. »Zato smo najprej, in to v rekordnem času, ustanovili slovensko tiskovno agencijo.« Začela je delovati en teden pred osamosvojitvijo.

Pomembna Kacinova naloga je bila tudi organizacija slavnostne razglasitve nove države Republike Slovenije 26. junija 1991.

Takoj zatem pa vojna za obrambo Slovenije. »Delal sem v dobro vseh državljanov, skratka nadpolitično. Nisem hotel prizadeti nacionalnih, verskih, kulturnih, spolnih ali drugih občutljivih opredelitev, moja naloga je skratka bila: čim bolj prepričljivo prodati zgodbo o Davidu in Goljatu.«

Vojno označi kot spopad generacij: »Tukaj se je pač pokazalo, da smo bili vsaj trideset let mlajši od onih v Beogradu. Bili smo angažirani, polno motivirani, na vrhu življenjskih moči, zato pa smo predvsem in najprej razumeli vlogo in pomen medijev.«

Jugoslovanska ljudska armada je izgubila propagandno vojno. »Mi pa nismo imeli nobene propagandne vojne, pri nas je deloval sistem informiranja, deloval je v realnem času in nastopali smo z dejstvi.«

Kacinu so tedaj peli slavo: »Slovenci pa tudi državljani drugih dežel se zadnja dva tedna predajajo jelkoholizmu. Na radiu skoraj ne mine ura, da bi se na njem z novimi informacijami ne oglasil Jelko Kacin. TVS (Televizija Slovenija – op. p.) pa je sploh njegovo kraljestvo.«

Takratna enotnost za zmago in v zmagi ni bila darilo zgodovine, bila je plod trdega dela množice ljudi, tudi pri organizaciji Kacinovih tiskovnih konferenc. »V Cankarjevem domu je bilo 41 ljudi, ki so delali za tiskovno središče. Delavcev pošte je bilo 16, ob tem pa je delovala še številna ekipa našega ministrstva. Bili so še prostovoljci, prevajalke. /…/

V teh dneh smo vsak dan sedeli skupaj s člani predsedstva, predsednik skupščine z obema podpredsednikoma, predsednik izvršnega sveta s štirimi ministri, dr. Janez Drnovšek; če je bilo treba, smo tudi dvakrat na dan ocenjevali razmere. V načelu ugotovljeno in dogovorjeno smo na tiskovnih konferencah sporočali domači in svetovni javnosti.«

Kacinova kariera je tudi po tej največji slavi polna kariernih vrhov. S Slovensko demokratsko zvezo je Kacin prešel v Liberalno demokratsko stranko.

Marca 1994 je nasledil odstavljenega Janeza Janšo na položaju ministra za obrambo.

Leta 1996 in 2000 je bil izvoljen v Državni zbor, 2004 pa za evropskega poslanca. 

Oktobra 2005 je postal predsednik potapljajoče se Liberalne demokracije. Ni mu je uspelo rešiti pred propadom. Junija 2007 ga je nasledila Katarina Kresal, ki je stranko potopila do konca.

Kacin je marca 1995 zakrivil in hudo poškodovan preživel prometno nesrečo, marca 2008 se je zapisal v zgodovino slovenskega parlamenta kot prvi pretepač, ko je lopnil soposlanca Iva Hvalico s časopisom.

Med letoma 2015 in 2019 je bil stalni predstavnik Slovenije pri zvezi NATO.

Kacin je eden redkih politikov Liberalne demokracije, ki je politično preživel potop stranke. Po treh desetletjih se je spomladi 2020 ponovno vrnil v slovensko javnost in vstopil skozi glavna vrata. Kot vladni govorec je obveščal Slovence o ukrepih v izrednih razmerah zaradi pandemije, pomaga nam pri cepljenju. Naj ne bo manj uspešen kot pred tridesetimi leti!