Dekle, ki ve, kaj hoče

Prihodnji ponedeljek se bo s svojo skladbo za harfo in harmoniko na koncertu dijakov komponistov v Ljubljani predstavila tudi Tržičanka Nika Meglič, dijakinja drugega letnika Konservatorija za glasbo in balet v Mariboru, kjer sicer v razredu profesorja Andreja Lorberja z vso strastjo in ljubeznijo igra harmoniko.

Tržič – Nika Meglič je sedemnajstletnica iz Kovorja, katere življenje je že v rani mladosti zaznamovala harmonika. »Nikoli ne bom pozabila besed doktorice Kopačeve, ki je rekla, naj Nika, takrat naša novorojenka, čim več posluša glasbo. Morda je to tisto, zaradi česar je glasba postala najpomembnejši del njenega življenja,« pravi Nikina mama Urška in pripomni, da je sicer tako v njeni kot moževi družini veliko glasbenikov, a je bila Nika vseeno vedno nekaj posebnega.

Začelo se je, pravijo starši, klasično: ker je imela posluh in je kazala velik interes za glasbo, so jo odpeljali v glasbeno šolo, kjer so jim predlagali, da začne s flavto; za vse druge inštrumente naj bi bilo dekletce premajhno. Pa jih je Nika takoj odločno postavila na trdna tla: harmoniko bo igrala – in pika. In jo igra. Pravi, da zdaj najraje Bacha in Scarlattija, sicer pa ji je pri harmoniki najbolj všeč prav to, da je nanjo moč igrati vse zvrsti glasbe.

Maribor jo je navdušil

Odločna in samozavestna je še danes, ko je za njo osnovna glasbena šola v Radovljici, kamor so jo na učne ure k izvrstnemu pedagogu Tomažu Cilenšku leta vozili starši, ter vsak čas tudi drugi letnik Konservatorija za glasbo v Mariboru. »Konkurenca je strašna,« je odločitev za Maribor pojasnila Nika. »Najprej sem hotela nadaljevati v Ljubljani. Ker pa me je skrbelo, da bom zaradi velikega števila prijavljenih ostala brez možnosti šolanja, sem šla na sprejemne izpite še v Koper in Maribor. Prvi me ni navdušil, Maribor pa sem vzljubila v prvem trenutku,« opisuje svojo pot v svet profesionalne glasbe. Pravi, da ji je tam všeč prav vse: zahtevno delo pri profesorju harmonike Andreju Lorberju, vzdušje na konservatoriju in delovni pogoji v dijaškem domu. Ljubi utrip mesta, kjer so vrata koncertnih dvoran na široko odprta tudi mladim glasbenikom, in ljudi, ki so prijazni in pripravljeni pomagati, če jih potrebuješ.

Uspešna na tekmovanjih

Oče Srečko in mama Urška sta na hčer zelo ponosna. Vesela sta, da se je v štajerski prestolnici lepo vživela, žal jima je le, da je zaradi številnih obveznosti tako malo doma. Letošnje šolsko je bilo za Niko še zlasti naporno, saj se je udeležila številnih tekmovanj in nastopov. Večji del šolskega leta je pripravljala program za nastop na mednarodnem tekmovanju Svirel v Novi Gorici, kjer je za svoj nastop v skupini E dobila 98 točk od 100 možnih in s tem zlato nagrado. Konec aprila je skupaj s harmonikarskim orkestrom Konservatorija Maribor pod vodstvom profesorja Slavka Magdića nastopila na 41. Mednarodnem srečanju harmonikarjev v Pulju, kjer so postali absolutni zmagovalci med vsemi kategorijami; osvojili so pokal mesta Pulj in veliki prehodni pokal. Na Gorenjskem pa smo jo lahko slišali na koncertu ob šestdesetletnici glasbene šole Radovljica, na katerega so bili kot solisti povabljeni tudi nekdanji učenci, sedaj dijaki konservatorijev v Ljubljani in Mariboru.

Glasbenica po srcu

Čeprav je Nikina velika ljubezen harmonika - zdaj večinoma igra gumbno - je po srcu enostavno glasbenica. Z obžalovanjem pove, da ji je, ker ure in ure vadi harmoniko, zmanjkalo časa za učenje petja, ki se ga je lotila lani. Z veseljem v roke vzame tudi druga glasbila, v zadnjem času pa se rada preizkuša tudi kot komponistka. Uspešno, saj je bila njena skladba za harfo in harmoniko uvrščena med najboljše, kar jih je v zadnjem letu nastalo v okviru mariborskega konservatorija, zato je z nagrajeno skladbo, skupaj s prijateljico in sošolko, harfistko Živo Kranjc, že nastopila na slavnostni prireditvi ob desetem jubilejnem koncertu dijakov komponistov v mariborski dvorani Union, prihodnji ponedeljek pa se bosta predstavili tudi ljubljanskemu občinstvu.

Do uspehov s trdim delom

Nika pravi, da je njen uspeh seveda posledica talenta, a v veliki meri tudi trdega dela. »Da lahko igraš, da si zares v glasbi, mora biti tehnika popolna rutina. In za to je treba veliko vaje,« pravi zelo zrelo za svoja leta. Pritrdi ji tudi izkušeni učitelj Tomaž Cilenšek. »Pet odstotkov je talenta, preostalo je garanje,« je prepričan. »In tudi za trdo delo potrebuješ neke vrste talent.«

Nika tudi med počitnicami ne bo odložila harmonike, za prihodnost pa ima visoko zastavljene cilje. »Po končanem konservatoriju bi študij rada nadaljevala v tujini, tam dobi človek drugačno širino in izkušnje. Zanimata me komponiranje in dirigiranje, a kdo ve, kam me bo zaneslo življenje.«