Sedanja družba preveč apatična
Pri založbi Družina so ob 25-letnici samostojnosti izdali knjigo Za naš dragi dom in rod – pogovor z Ivanom Omanom. S knjigo, so poudarili, želijo v slovensko javnost med drugim vrniti pozitivno in optimistično naravnanost.
»Želim si, da bi ta narod prišel k sebi, se zavedel sam sebe, in predvsem, da bi vedel, komu je dolžan za to, da živimo v takšni civilizaciji, ki smo jo podedovali od svojih prednikov, zdaj pa jo zapravljamo.« Vedno bolj zato razmišlja, da bi bilo treba spet priklicati lastovko slovenske pomladi.
»Upam, da se boste ob branju zamislili, kaj vse je tlelo v časih, ko je Slovenija potrebovala pogumne ljudi, navezane na svoje korenine, preteklost, a s pogledom zazrte v prihodnost. Take ljudi, ki so nam lahko vsak trenutek vzor, potrebujemo tudi danes, v njih iščemo navdih,« je ob predstavitvi knjige v torek v galeriji Družina poudaril Dejan Valentinčič, ki je skupaj z Eriko Jazbar opravil pogovor z nekdanjim podpredsednikom Demosa Ivanom Omanom, na katerem temelji knjiga. S knjigo sta poskušala osvetliti tako Omanovo politično biografijo kot njegovo osebnost.
V javnost vrniti pozitivna čustva
»Najpomembnejši pri slovenski pomladi je zame duhovni svet, iz katerega je raslo politično in družbeno delovanje Ivana Omana. To so vrednote, značilne za predvojno Slovenijo – načelnost, intelektualna poštenost, spoštovanje bližnjega, iskrenost in skromnost pa tudi samoironija,« je poudarila Erika Jazbar, ki meni, da je v zadnjih letih v javnosti prisotno preveč negativnosti, cinizma ter neprepustnosti med našimi in »nenašimi«. »Želimo, da bi se pozitivna čustva s to knjigo vrnila v slovensko javnost.« Obenem so izpostavili slovensko pomlad in osamosvojitev, ki jo po besedah Erike Jazbar danes številni želijo razvrednotiti. »Slovenska samostojnost predstavlja uresničitev večstoletnih sanj Slovencev. Privilegij, da živimo v demokratični družbi, ni sam po sebi umeven,« je poudarila in dodala, da so si v ključnih trenutkih nekateri prvi upali na pot, ki ni bila lahka. »Med njimi tudi zanesenjaki iz Slovenske kmečke zveze, ki bi morali biti vredni najvišje časti.« Po Valentinčičevih besedah knjiga predstavlja Omanovo celotno življenjsko pot, konča pa se z jasno vizijo glede prihodnosti države.
Spet priklicati lastovko pomladi
Na predstavitvi knjige, ki so jo podnaslovili Pogovor z borcem za slovensko samobitnost, državnost in demokracijo, je Ivan Oman izrazil skrb zaradi politične apatičnosti, ki smo ji priča v sedanji družbi. Razlog, da kar sedemdeset odstotkov slovenskih volivcev ostaja neopredeljenih, vidi v spremembi narodovega značaja, kar je po njegovem posledica »totalitarne poškodovanosti«. Če bomo našli odgovore na vprašanja, kdo sploh smo in kaj hočemo, se bomo po njegovem ozdravili tudi te »bolezni« in našli izhod iz tega, kar ta čas preživljamo. »Želim si, da bi ta narod prišel k sebi, se zavedel sam sebe, in predvsem, da bi vedel, komu je dolžan za to, da živimo v takšni civilizaciji, ki smo jo podedovali od svojih prednikov, zdaj pa jo zapravljamo.« Vedno bolj zato razmišlja, je dodal, da bi bilo treba spet priklicati lastovko slovenske pomladi. Sedanji mladi, je prepričan Oman, si niti predstavljati ne morejo, kakšno je življenje v resnično svobodni družbi. »O tem bi jih bilo treba poučiti,« je poudaril in dodal, da bi morali med mladimi izobraženci prižgati nekaj idealizma namesto karierizma. Kot obvezno branje za vse srednješolce priporoča knjigo Milovana Đilasa Novi razred. »Potem bi bili mogoče vsaj na poti ozdravljenja.«
V nadaljevanju so spregovorili tudi o krščanski demokraciji, pri čemer je Erika Jazbar na Omana naslovila vprašanje, katera je glavna prvina, ki jo prinaša katoliški politik. Sam meni, da pri krščanski demokraciji ni pomembno poudarjati katolištva. »Krščanske norme, ki veljajo za politike, so za vse enake. Moralne norme, ki jih uči krščanstvo in ki jih morajo politiki kristjani upoštevati pri svojem delu, veljajo za vse kristjane – katoliške, evangeličanske, pravoslavne. To je krščanska morala, ne more biti razlik. Nasprotja so stvar zgodovine.« Sam tudi strogo loči krščansko demokracijo od klerikalizma. V Evropi, pravi, klerikalizma ni več. »Histerični antiklerikalizem, ki smo mu priča, je uperjen proti nečemu, česar ni.« Samo krščanskodemokratska skupina v politiki pa po njegovem zares sodi v sredino. »Vsebuje namreč tudi elemente 'levičarstva' oziroma prodelavstva, če je to levičarstvo.« Prav krščanskim demokratom v evropski politiki, je še spomnil, pa se imamo zahvaliti, da je v času osamosvajanja tako hitro prišlo do priznanja slovenske države.
Pričakovanja so bila velika
Na vprašanje, ali so se ob ustanavljanju Slovenske kmečke zveze zavedali, da se dogaja nekaj prelomnega, je pojasnil, da je bilo to zavedanje »še kako v zraku«. A kljub temu se po njegovih besedah poleg njega in pokojnega Francija Zagožna nihče ni zares zavedal, v kaj se spuščajo. »Vsi so s takim navdušenjem ustanavljali Slovensko kmečko zvezo, pričakovanja so bila ogromna. Vanjo so ne samo kmetje, ampak tudi številni drugi polagali velike upe, da se bo kaj premaknilo. Šele pozneje so mi rekli, da sem 'nosil glavo v torbi'.« Ob tem ima za veliko srečo, da je bila slovenska partija pod pritiskom srbskega nacionalkomunizma. »Slovenski komunisti pa so bili toliko prisebni oziroma razumni, da so razumeli, da časi socializma odhajajo in bo treba nekaj ukreniti, da se bodo obdržali; da bo treba sestopiti tako, da bodo oblast obdržali.« Z ustavnimi amandmaji so zato dovolili politične organizacije, tržno gospodarstvo in svobodne volitve, kar nas je po njegovih besedah pripeljalo že na pol poti v demokracijo. »Pri nas zato ne moremo govoriti o kontrarevoluciji, ampak evoluciji znotraj partije.«
Treba je najti ključ do ljudi
O takratni enotnosti, ki je pripeljala do plebiscita, pa ima svoje mnenje. Prepričan je, da so nekateri o plebiscitu govorili s figo v žepu – domneva, da je bila to ali propagandna poteza ali pa so verjeli, da Slovenci ne bi podprli odcepitve od Jugoslavije. A ko so kasneje vse takratne politične organizacije podpisale, da bo to njihov skupni projekt, so vsi držali besedo, je poudaril. »Takrat pa smo bili zares enotni.« Meni, da v Demosu tega ne bi mogli sami speljati, čeprav so bile znotraj Demosa tudi tovrstne pobude. »Bilo je tvegano, zato sem vztrajal, da moramo doseči dogovor. Večina oficirjev teritorialne obrambe in policije je bila namreč v partiji, a brez njih ne bi šlo.«
Ob tem je Dejana Valentinčiča zanimalo, kaj pove o slovenskem narodovem značaju, da so njega kot kmeta, pesnika in ekologa izvolili za člana predsedstva. »Takrat nič, Demos je zmagal brez medijev,« je odločno zatrdil Oman. A kljub temu je bilo pri ljudeh čutiti neko pričakovanje. »Pri nas smo imeli nekoliko 'čuden' položaj. V primerjavi z ostalim socialističnim svetom smo živeli popolnoma drugače. Imeli smo nekaj več svobode, imeli smo potne liste in smo zato lahko potovali,« je spomnil in z nagajivim nasmeškom dodal, da so tako lahko v Slovenijo »pretihotapili« tudi kakšno literaturo, ki je bila sicer prepovedana. Razmeroma visok standard, meni, so ljudje napačno vzeli za svobodo. Narod se je po njegovih besedah prebudil šele, ko so zaprli Janeza Janšo, Davida Tasiča, Francija Zavrla in Ivana Borštnerja. Tako kot že mnogokrat prej pa je tudi tokrat poudaril, da je bil čudež, da je prišlo do osamosvojitve. Med razlogi za kasnejši razpad Demosa je Oman navedel napačno izpeljan sistem privatizacije in histerični antiklerikalizem.
Za prihodnost tudi svojih osemnajstih vnukov si želi, da bi vendarle odpravili »bolezen« apatičnosti in indiferentnosti. »Treba bo najti ključ do ljudi. Ne morem namreč verjeti, da je toliko ljudi neopredeljenih. Ali so res apatični ali pa ne vidijo sprejemljive alternative.« Med ljudi, pravi Oman, bi bilo treba vrniti sproščenost, ki se je spominja iz svojih otroških let v kraljevini Jugoslaviji. »Ne moremo pričakovati, da bodo vsi dobri kristjani, a brez krščanstva bo to težko,« je končal Oman.