Druži se samo z najboljšimi ljudmi

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. junij 2016 / 22:09

Miran Ipavec, slovenska »avtoštoparska legenda«, je svoj avtoštoparski muzej, s katerim je že gostoval v domačem Kanalu ob Soči in v Ljubljani, letos na ogled postavil na Bledu. V njem lahko obiskovalci skozi različne razstavljene predmete doživijo zgodbe z njegovih potepanj z dvignjenim palcem.

»Za avtoštop mora biti vedno neki vzrok – obisk koncerta, muzeja, športnega dogodka,« je svojo avtoštoparsko filozofijo razkril Miran Ipavec, ki je doslej z avtoštopom obiskal že 42 evropskih držav. Prvič se je z avtoštopom odpravil na koncert britanske rokovske skupine Queen v Milanu, od tam pa naprej na trgatev v Francijo in nato v francosko glavno mesto Pariz. Ker tam ni našel zaposlitve, kot je pričakoval, je nadaljeval v Španijo. Doslej je prepotoval že skoraj 367.700 kilometrov, torej kot bi devetkrat obkrožil Zemljo, in pri tem prisedel k okrog osem tisoč šoferjem. »Imam privilegij, da se družim samo z najboljšimi ljudmi – tisti, ki ustavi, je zagotovo dober človek,« je poudaril Ipavec. Za največji dosežek v svoji 32-letni avtoštoparski »karieri« šteje, ko je lani zgolj v desetih dneh obiskal 31 evropskih držav.

V muzeju, ki ta čas gostuje na Bledu, na njegove štoparske podvige spominjajo najrazličnejši predmeti – od punčk v narodnih nošah do podstavkov, pločevink in vrčkov za pivo, pa značke in žogice za namizni tenis, vstopnice za glasbene koncerte in športne prireditve, navijaški šali, sladoledni lončki in žličke za sladoled, vozovnice za mestne prevoze in trajekte ... »Rad imam barvitost in slikovitost,« s pogledom zaokroži po muzeju in nas popelje do prve izmed številnih iger, s katerimi poskuša tudi na interaktiven način obiskovalcem približati kraje in države, ki jih je obiskal na svojih potepanjih. Številke, ki ponazarjajo število prebivalcev v posamezni evropski državi, je treba povezati z imenom države. Pri tem pa z veseljem priskoči na pomoč s kakšnim duhovitim namigom – pri Lihtenštajnu recimo s tem, da je to največji »pralni stroj« v Evropi. Mislil je seveda na pranje denarja. Ob tem se je spomnil na pomembno spoznanje, do katerega je prišel med štopanjem – manj ko je kje denarja, bolj prijazni so ljudje. »Najbolj prijazni so Poljaki, Romuni in Albanci, ki ti ustavijo tudi zunaj svoje države.« Od držav pa so ga najbolj navdušile Irska, Romunija, Kosovo in Srbija, precej manj pa Italija, Španija in skandinavske države z izjemo Finske. Najdlje je moral na prevoz čakati enajst ur, in sicer v Avstriji. »Vmes mi je že brada zrasla, pa čeprav sem bil na začetku čisto sveže obrit,« se posmeje. Enako dolga pot lahko enkrat vzame devet dni, naslednjič pa zgolj devet ur. Devet dni je porabil za pot od Valencie do Grenobla, devet ur pa od Jesenic do Maastrichta, pa čeprav gre za približno enako razdaljo, je pojasnil. Po Albaniji se je vozil celo s konjsko vprego, ustavil mu je že tudi pogrebni avto, pa rešilni avto in smetarski kamion, na Nizozemskem pa celo bicikel.

Štopati je začel pri 25 letih. »Takrat, ko drugi s tem končajo,« se namuzne. Kot opaža, je vse manj ljudi, ki razdalje premagujejo na ta način. »Pred leti mi je skoraj vsak od tistih, ki so mi ustavili, povedal, da je tudi sam štopal in da se zato zaveda, kako težko je čakati na prevoz. Zdaj te tradicije ni več,« ugotavlja. Sam se avtoštopu ne misli odpovedati, saj je prepričan, da tak način prevoza omogoča veliko bolj pristno spoznavanje dežel in njenih ljudi. Obenem pa se je tako spotoma naučil kar sedem tujih jezikov – angleško, italijansko, špansko, francosko, nemško, nizozemsko in srbsko oziroma hrvaško. Čeprav je na štop prepotoval tisoče kilometrov, se ne spomni nobene slabe izkušnje, čeprav je doživel tudi kaj nenavadnega oziroma nepredvidljivega. Recimo vožnjo z grškim voznikom, ki je iz zadnjega žepa na hlačah potegnil pištolo in si jo zataknil za pas, ker mu ni bilo »udobno«. Pa vožnjo z mladim fantom v Nemčiji, ki je po njegovem prepričanju kar malo prehitro vozil za takratne razmere na cesti, zato je hitro izstopil. Pa ga sicer hitrosti ni strah, je poudaril, najhitreje je doslej potoval s hitrostjo 280 kilometrov na uro po nemški avtocesti. Zgodilo pa se je tudi, je dodal, da je odklonil prevoz. »Ko mi je neki voznik v Nemčiji ustavil in me vprašal po narodnosti, se mu hitro dal vedeti, naj kar pelje naprej.«

Večinoma z avtoštopom potuje sam, saj se je še s kom zelo težko usklajevati, prizna. Vedno pa ga spremlja klobuk, brez katerega ne gre nikamor.