Bratstvo onkraj folklore

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / sobota, 11. junij 2016 / 09:45

Ne ve se natančno, kaj je razlog, da sta občini Radovljica in Svilajnac v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja podpisali listino o pobratenju. Takrat je bilo takšnih dogovorov veliko, mnoge občine jih pogosto podpisujejo še danes in število pobratenih mest v nekaterih lokalnih skupnostih na gorenjskem močno presega prste ene roke.

V Radovljici so pobrateni z dvema občinama: s češkimi Ivančicami, rojstnim krajem Linhartovega očeta, ter srbskim Svilajncem; prijateljstvo z italijanskim Sondriom se je pred leti nekako izpelo. In če večinoma še vedno velja, da sodelovanje pobratenih občin temelji na izmenjavah obiskov ob občinskih praznikih, gostovanjih na kulturnih prireditvah in pomoči, moralni oziroma fizični ali materialni, v izrednih razmerah, sta Radovljica in Svilajnac dokaz, da bratenje ni le folklora, ki nam je ostala iz nekdanjih časov.

Seveda se Radovljičani radi udeležujejo prireditev v Svilajncu in Ivančicah. Jasno je, da predstavniki obeh redno hodijo na proslave ob našem občinskem prazniku – v Radovljici imajo celo dva! In samoumevno je bilo, da se je Radovljica z obilno pomočjo odzvala, ko so Svilajnac pred dvema letoma prizadele katastrofalne poplave.

Manj samoumevno je, da delavci občinske uprave iz srbske občine pridejo na izobraževanje v Radovljico, da se učijo, kako po vzoru slovenskih čebelarjev v svojem mestu postaviti čebelarski center, da župan Svilajnca z delegacijo še to pomlad pride na ogled organiziranosti vrtcev in šol v Radovljici ter da so v Svilajncu ponosni, da imajo prav v njihovi občini odlično srednjo šolo, ki deluje podobno kot gorenjski Biotehniški center v Naklem.

Na vprašanje, kaj jim prinaša sodelovanje z Radovljico, je župan Svilajnca v soboto odgovoril rutinirano in jasno: »Učimo se, kako organizirano in učinkovito delovati na evropski način.« Ob vprašanju, kaj se Slovenci lahko naučimo od njih, je razmišljal malo dlje. Pa mu ne bi bilo treba. Gostoljubje in povezanost sta tisti dve vrednoti, ki bi prav prišli večini gorenjskih krajev. Zaradi njih se izseljenci, 'diaspora', kakor jim pravijo v Svilajncu, vsako poletje vračajo na počitnice domov, iz enakega razloga bodo v mesto in občino prav gotovo kmalu začeli prihajati tudi turisti. Tako kot mi tudi Srbi stavijo na ponudbo lokalno pridelane hrane. Le da je naša prilagojena evropskim standardom, njihov paradižnik pa ima, preverjeno, še vedno okus po – paradižniku. In folklora je strastna ter barvita, pojedine pa še vedno slastne in obilne, ko so bile nekoč.