Kaj pa dan otrok?!

Že na drugem mestu smo ugotovili, kako so se v mesec marec strnili vsi tisti dnevi, ki zaznamujejo naše spolne pripadnosti in razlike. V četrtek je bil 8. marec, nekdaj povzdigovani, zdaj le še skromni, a simpatično vztrajni dan žena, ki naj bi bil praznični dan vseh žena in deklet. V soboto, 10. marca, je na cerkvenem koledarju dan mučenikov, ki je sčasoma postal tudi nekakšen praznik vseh mož in fantov. Čez deset dni sledi 19. marca god sv. Jožefa, ki je tudi dan vseh očetov, 25. marca pa še praznik Marijinega oznanjenja ali materinski dan. Tako pridejo najprej na račun vse odrasle osebe ženskega in moškega spola, potem pa še vsi očetje in matere. Kaj pa naši otroci in družine? Imamo na koledarju tudi dan otrok(a) in družin(e)?

Na koledarju res najdemo tudi svetovna dneva otroka (3. oktober) in družine (15. maj), v množici spominsko-prazničnih dni, ki so jih razglasili Združeni narodi in druge organizacije in naj bi opozarjali na problematiko določenih »kategorij«. A med njimi najdemo tudi svetovne ali vsaj mednarodne in evropske dneve mokrišč (2. 2.), dreves (25. 4.), ptic selivk (3. 5.), želv (23. 5.), mačk (8. 8.), rib (22. 8.), netopirjev (3.-4. 9.), jajc (14. 10.), prsti (5. 12.), zajcev (17. 12.) … Saj ne rečem, da vsa ta bitja in žitja niso vredna spoštovanja in varovanja, tudi v mokriščih in v prsti je neverjetno veliko življenja. Ampak otroci in družine so pa še vedno naše največje bogastvo, mar ne! Tako pomembne so, da uživajo posebno varstvo države. To zagotavlja tudi nov družinski zakonik, ob katerem pa smo se sporekli in bomo zato o njem odločali na referendumu, prav na letošnji materinski dan, 25. marca.

Pa to pot ne bi o referendumu. O teh rečeh je bilo že veliko rečenega, zdaj naj se vsak sam v miru odloči in glasuje. (Moja malenkost bo »za«, a to ni bistveno.) Zadržimo se še malo ob simptomatičnem dejstvu, da vsi odrasli - žene in dekleta, možje in fantje, očetje in matere - imajo svoje posebne »praznike«, otroci in družine pa ne. Socialistična Žena in katoliška Mati sta posebej povzdigovani, številni moški se identificirajo z usodo 40 mučencev, nemalo je takih, ki delijo usodo krušnega očeta Jožefa - zlasti glede na dejstvo, da so večini moških bolj kot razni užitki dodeljene skrbi in delo; skrb in delo (za družino) pa sta ravno Jožefova atributa. Če je verjeti Boštjanu M. Zupančiču, se moškim obeta oziroma že dogaja dvojni genocid, biološko-kemični in emocionalni; spričo prevelike množine pesticidov v hrani je vse več moških neplodnih, spričo vstajenja velike Matere pa vse več poženščenih … Mučeništvo in jožefovstvo torej nista le epizodi iz davne zgodovine, ampak nadvse aktualni obet.

Spet me je zaneslo, v ta moški šovinizem. Vprašanje tega zapisa pa je še vedno, zakaj nimamo bolj izrazitega dneva otroka in družine? Ja, porečete morda: saj ga imamo, to je vendar božič! Drži, a otrok v jaslicah ni kot vsi drugi otroci, je Božji otrok, je samo eden. In družina, ki jo z njim tvorita Marija in Jožef, je sveta družina, spet samo ena. Lahko bi sicer rekli, da sta ta Otrok in ta Družina prispodobi vseh otrok in vseh družin, da božične jaslice niso le fizična instalacija, ampak nadvse zgovorna metafora. Vendar je to krščanska podoba, krščanstvu pa pripada komaj tretjina vsega človeštva. Globalistični božič, ki ga praznujejo skoraj povsod po svetu, pa ni praznik otrok in družin, je z umetno glorijo ožarjeno Potrošništvo. Kakorkoli že, s praznikom ali brez, otrok in družina ostajata naše največje bogastvo. O tem se gotovo strinjamo?