Nikjer ni huje kot v Južnem Sudanu

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 3. junij 2016 / 10:20

Slovenski humanitarni delavec Tomo Križnar, ki so ga po dobrem tednu dni po obsežni diplomatski akciji izpustili iz zapora v Južnem Sudanu, je spet doma. Trdno je odločen, da bo še naprej pomagal Nubam, nedolžnemu afriškemu ljudstvu.

Tomo Križnar, borec za človekove pravice, humanitarec, popotnik, pisec, snemalec, dobitnik nagrad državljan Evrope in modri planet, človek, ki se za pravice staroselskih ljudstev bori že več desetletij, je šel aprila letos znova v Južni Sudan. Kaj ga je tokrat vodilo tja?

»Od leta 2013 tam snemamo dokumentarni film. Tokrat s pomočjo dronov skušamo predstaviti varuhe območij, koder živijo staroselski ljudje, ki jih ne bodo prišli ščitit nobeni združeni narodi in nobeni junaki tega sveta. Na to območje na skrajnem vzhodu Nubskih gora je zelo težko priti, oblegano je od več vojska. Z ženo Bojano sva že decembra lani poskušala, a se jim je nemogoče približati, saj ti kraji ležijo med naftnimi polji, in ker jih stražijo, so tudi domorodni ljudje nedostopni. Drugi del projekta pa je bil najti pot, kako čez dva tisoč kilometrov Južnega Sudana (iz pristanišča v Mombasi čez Kenijo in Ugando) spraviti vrtalno napravo za iskanje vode, ki jo je kupila civilna iniciativa po našem filmu Darfur, vojna za vodo. Sredstva zanjo je zbrala človekoljubna organizacija Hope, ki jo vodi Klemen Mihelič. Moram mu pomagati, da naprava, vredna 175 tisoč evrov, velik stroj, ki gre na dva Mercedesova tovornjaka, pride v Nubske gore, kjer imajo probleme z vodo,« je o namenu tokratnega obiska dejal Tomo Križnar. Kar naprej hodi v te kraje pomagat domorodnim prebivalcem, o njih piše, snema filme in poroča svetu, da ni nikjer na svetu huje kot v Južnem Sudanu, da bi se svetovna javnost zganila in zaščitila ta nepokvarjena ljudstva.

Na tej poti pa so ga ujeli in zaprli v južnosudanskem zaporu v Jubi. »Zaprli so me z obtožbo, da vohunim na naftnih poljih, da letam z dronom in snemam iz zraka premike vladnih in uporniških skupin, ki se bijejo vsaka za svoj interes. Ko se vtakneš v nekaj, od česar so življenjsko odvisni, to pa je na tem območju nafta, in te obtožijo vohunstva, gre lahko glava. Na tej poti sem preveč videl: bedo množic, lakoto, popolnoma razpadlo infrastrukturo, posledice zaprtja naftovodov pred nekaj leti ... Danes tam ne funkcionira prav nič več, težko si je predstavljati, kako je, ko električno centralo raztolčejo in njeni ostanki ležijo daleč naokrog. Od nafte so imeli prej koristi, narejene so bile električne centrale, naftovodi, črpališča, tu so delovale nekakšne lokalne uprave. Lokalno prebivalstvo pa so ves čas odrivali proč. Žal tudi Afričani niso nič drugačni kot Arabci ali pa mi, ki nam je le do dobička, udobnega življenja, navidezne varnosti ... in ni več važno, da bi vsa skupnost imela koristi. Naši predniki so vedeli, da je treba živeti tako, da je dovolj za vse, da znamo poskrbeti tudi za zadnjega med nami. Svet je znorel za materialnimi dobrinami, našo civilizacijo pri tem posnemajo tudi v Afriki. V tem svetu so Nube kot v jaslicah, nedolžni ljudje, ki še vedno gledajo, kako bodo redke dobrine, ki jih imajo, delili z drugimi.« Kot pravi Križnar, je nafta privabila »zveri, ki se pobijajo med seboj, da bi se polastile tega bogastva, vse to pa na hrbtih lokalnega prebivalstva, ki je v preteklosti preživelo s pastirstvom in deloma kmetovanjem, kadar jim je Bog pošiljal dež, sedaj pa zaradi vojskovanja na pragu njihovih bivališč ne morejo več«.

Toma Križnarja so na njegovih poteh v Afriki že večkrat zaprli: leta 2003 v Etiopiji, 2006 v Južnem Sudanu, manj znano je, da je bil zaprt tudi leta 2013. Tokrat so po uspešni diplomatski akciji slovenskega humanitarca rešili iz zapora in v začetku tega tedna se je srečno vrnil v domovino. Na letališču v Benetkah ga je s šopkom bezga z domačega vrta pričakala žena Bojana Pivk Križnar, ki je poskrbela, da se je sprožila diplomatska akcija. Poleg nje Križnar omenja tudi vodja konzularne službe na ministrstvu za zunanje zadeve, »našega Andreja Štera iz Kranja«, s katerim je bil na zvezi, dokler mu niso zasegli telefona. Reševalna akcija je stekla prek slovenskega veleposlaništva v Kairu, takoj se je odzvala veleposlanica Miškolinova. Povezali so se z nemško ambasado v Jubi. »Tamkajšnji veleposlanik Peter Benger se je zame boril kot lev,« pravi Tomo Križnar. »Soočili so naju pri generalnem direktorju Nacionalne varnosti in zahteval je, da vidi mojo celico. Razmere v zaporu, kjer je zaprtih veliko domačinov, so bile res neznosne: betonska tla, brez mreže proti komarjem, brez zraka, komaj se je dalo dihati, bila je visoka vročina, v skupni celici se ni nihče smel z menoj pogovarjati. Dvema, ki sta se to drznila, so odmerili po 20 in 50 udarcev z bičem. Jokala sta kot otroka, pol metra od mojih oči. Grozili so, da bodo prebičali tudi mene, vendar se to potem ni zgodilo.«

S takšnim ravnanjem pa ga niso zastrašili, v te kraje se bo še vrnil. »K Nubam je treba spraviti vrtalno napravo. Na južnem robu Sahare je voda, a jo je vedno težje najti. Bolje je, da jim omogočimo, da črpajo vodo, ki je pod njihovimi nogami, kot da bi jo jim neka multinacionalka dovažala v plastenkah. Možnost, da z vrtalno napravo pridemo do cilja, bom sedaj poiskal pri ljudeh, ki vlečejo niti. Teh še ne poznam, poskušal jih bom poiskati. To zagotovo niso predstavniki Združenih narodov ali mednarodnih korporacij. Čaka me težka naloga, pri kateri mi bo morala pomagati diplomacija, od slovenske prek evropske in ameriške. Skratka razmere tamkajšnjih domorodnih prebivalcev moramo prikazati tako, da se bodo začeli z njimi ukvarjati tisti, ki imajo možnost kaj narediti.«