Vse se vrača, vse se plača

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. maj 2016 / 22:47

Mož, ki ni imel milosti, 2. del

... »Mamo so pregovarjali, naj se od očeta loči, ker se lahko zgodi, da jo bo nekega dne še ubil. A je mama trmasto stiskala ustnice ter zmajevala z glavo. Trdila je, da bi bil greh, če bi razdrla nekaj, kar je Bog zvezal. Ženska ji je nazadnje zagrozila, da ji bodo vzeli dojenčka in ga dali v rejo, če ne bo pametna.«

Sonja se še danes jezi na vaškega duhovnika, ki je mami branil, da bi šla od očeta stran. Govoril ji je, da bi bil to greh, in ona mu je verjela. Bolj se je bala božje kazni, kot jo je skrbelo za otroka in zase. Vsak udarec je ponižno sprejemala kot nekakšno pokoro za grehe. Resnične in namišljene. Bolj ko se je bohotilo očetovo nasilje, bolj je postajala verna in zaprta vase.

»Ljudje nimajo pojma, kako smo nekateri zaznamovani. Ko nas gledajo, vidijo samo lepe obleke, ki si jih sami ne morejo privoščiti, v zavisti, ki jih potem razjeda, pa ne pomislijo, da v sebi nosimo kup težav, ki so nam zagrenile življenje. Do danes sem spoznala nešteto žensk, ki so imele v otroštvu podobno usodo, kot je bila moja. Že zgodaj smo morale postati mame, gospodinje, služkinje, nekatere celo ljubice svojemu očetu. Za štirimi zidovi se je skrivalo marsikaj, le bližnji so vedeli za težke trenutke. Spominjam se, kako nesrečna sem bila, ko sem izvedela, da se je neka mamina znanka, ki je bila poročena s homoseksualcem, lahko ločila od njega tudi z blagoslovom iz Rima. Sanjalo se mi ni, kaj pomeni biti homoseksualec, vedela sem, da je to nekaj slabega. Ženska je bila še po več letih poroke nedotaknjena. Ko sem šla spat, sem v postelji premišljevala, kako to, da tudi pijanci in nasilneži cerkvenim dostojanstvenikom ne pomenijo največjega zla. Moja otroška pamet ni znala odgovoriti. Mama je imela velike težave tudi s psiho. Zgodilo se je, da se je sestrica Minka ure in ure jokala, ker ji ni dala jesti. Pa ne zato, ker ji ne bi hotela, temveč zato, ker je enostavno ni slišala. Ko se prišla iz šole, sem ji dajala kruhovo sredico. Najprej sem grižljaje prežvečila v ustih, potem šele sem jih dala njej. Nekoč so spet potrkale na vrata neke ženske, tokrat pa se z mamo niso prav nič pogajale. Z Minko so naju odpeljale s seboj. Mama ni dala iz sebe niti glasu. Jokala sem, ko sem jo gledala. Po obrazu je imela modre, vijoličaste in rumene podplute, bila je že skoraj brez vseh zob, gledala je za nami, rekla pa ni nič. Zdela se mi je kot starka, pa ne vem, ali je že imela trideset let. Pri družini J. H. sva s sestro dobili nov dom. Imeli sva svojo sobo in ker sva bili pridni, ni bilo težav. Rejnice Tončke se spominjam kot zelo stroge ženske, ki je zahtevala, da je zmeraj po njenem. Če niso bili čevlji zloženi tako, kot je ukazala, me je zbudila sredi noči, da sem jih poravnala. Bila je prijazna, a ni imela srca. Nikoli me ni objela, pobožala ali mi dala kakšne slaščice, ki jih je hranila v enem od predalov v kuhinji. Pri njej je bila še ena punčka, Marjetka, ki je bila gluhonema. Morala se je voziti v Ljubljano v šolo, pogosto je tudi pobegnila. Od nje sem se naučila govorice z rokami. Postali sva prijateljici, kar sva še danes. Po dveh letih, ko sem videla mamo enkrat samkrat, sva se s sestrico lahko vrnili domov. To mi ni bilo všeč, saj sem se v novem kraju, kjer sem tudi obiskovala osnovno šolo, lepo privadila. Oče je zbolel, imel je raka na jetrih, mama je skrbela zanj, kot bi bil otrok. Ves čas je bila ob njem, ga razvajala in božala, to, da sva se vrnili, ji ni bilo čisto nič všeč. Če me je prej tepel oče, me je zdaj začela tepsti ona. Prijela me je za glavo in me butala ob steno. Stanovanje je bilo zanemarjeno, zapackano, stranišče je bilo še zmeraj zunaj. Četudi sem bila še otrok, sem vedela, da to ni zame. Da pri mami, ki se ji je zaradi očeta čisto zmešalo, ne morem ostati. Če ni bila v cerkvi, je bila ob njem. Oče mi ni čisto nič pomenil. Sedaj, ko je bil bolan, pa sploh ne. V obraz je bil rumen, radio je navijal na ves glas, mislim, da zato, da je z njim preglasil glasove, ki so se mu oglašali v duši. Zdelo se mi je edino prav, da se s sestrico vrneva k rejnici. Četudi je živela več kot trideset kilometrov stran, sva se do nje odpravili peš. Medtem ko sva pešačili ob glavni cesti, ob nama ustavi avtobus. Dobri ljudje, ki so se vračali iz službe, so verjetno poznali moje starše, kajti vsak od njih je nama potem stisnil v roke nekaj drobiža. Neka ženska naju je celo objela in se pri tem jokala. Vsem sva se smilili, le tistim, ki bi se jim morali, se nisva. Rejnica je naju bila zelo vesela. Malo tudi zaradi denarja, ki ga je na najin račun spet dobivala. Ker sem vedela, da je doma pri starših še slabše, se nad rejnico nisem več pritoževala. Nazadnje sva se še dobro razumeli in ko sem se vpisala v srednjo šolo, je bila sestrica še zmeraj pri njej, kar je pomenilo, da sem se med počitnicami vračala k rejnici, ne k svojim staršem,« obuja spomine Sonja.

Vmes, med pogovorom, mi večkrat zabiča, naj o njej ne pišem tako, da bi se ljudem, ki bodo brali, smilila. »Nočem nobenega lažnega sočutja, želim le, da bi ljudje videli, da jim ni hudega, če se jim godi bolje, kot se je meni.«

Leta so tekla, Sonja je z odliko končala srednjo šolo, se vpisala na ekonomsko fakulteto, srečala Milana, se poročila in si ustvarila družino. Rodili so se jima trije otroci, za katere je – zaradi lastnih izkušenj – skrbela in jih razvajala, da jih bolj ni mogla. To se ji je kasneje, ko so odraščali, tudi maščevalo. Tega, kar jim je dajala, niso znali ceniti.

»Hčerka je bila še zelo lepo dekle. Stali smo ji ob strani, ko je trmasto vztrajala, da bo sodelovala na vseh lepotnih tekmovanjih, a ji ni nikoli uspelo. Zaradi tega je postala zadirčna, vase zaprta, vedno bolj nas je spominjala na mojo mamo, ki je starost preživljala v svojem čudnem svetu. Bolelo me je srce, ko smo jo prvič peljali na pregled k psihiatru. Bilo je grozno. Dobila je zdravila, po katerih se je zelo spremenila. Postala je odsotna, ni več hodila na fakulteto, sedela je doma, gledala televizijo in bila tiho. Poskušali smo marsikaj, da bi jo obudili nazaj v življenje, a brezuspešno. Zaradi njene bolezni sva se začela z možem prepirati. On je trdil, da ji nič ni, da jo bodo uničili moji strahovi, jaz pa mu tudi nisem ostala dolžna. Že zarana, komaj sva vstala iz postelje, sva bila na bojni nogi. Oba sva imela precej odgovorno delo v službi, kar je še dodatno prispevalo k nesoglasju med nama. Za povrhu se je ravno v tistem času ločevala še sestra, ki je – podobno kot mama – imela pri izbiranju moških veliko smolo. Prosila me je, ali se lahko preseli k meni. Preveč sem jo imela rada, da bi jo zavrnila, žal pa je njen prihod moža do konca 'razkuril'. Pobral je nekaj stvari, za seboj zaloputnil vrata in se odpeljal. Ni trajalo dolgo, ko so mi povedali, da živi pri neki ženski, s katero se je že v mladosti spogledoval, pa se je potem – ne vem, zakaj – odločil zame. Novica me je zelo prizadela. Bolj, kot sem si bila pripravljena priznati. Počutila sem se nesrečno, zavrženo, zaznamovano. Na smrt sem se bala, da se kakšna 'bolezen duha' ne zgodi tudi meni. Postala sem hiperaktivna doma, v službi, na vrtu. Naredila sem vse, da nisem razmišljala o svojih težavah. Sestra je trdila, da nosiva v sebi mamino prekletstvo, ker nanju ni naučila, kako izbrat pravega življenjskega partnerja. Nisem se strinjala. Mogoče je to veljalo zanjo, zame ne. Z Milanom sva se imela vrsto let zelo lepo, med nama je vladala ljubezen, ki je pri drugih parih nisem zaznala. Imela sem občutek, da sem zato, da je odšel, sama kriva. Razočaral me je tudi starejši sin, pustil je šolo in začel pohajkovati. Prepričeval me je, da več zasluži s fotografijami in reportažami, ki jih je prodajal časopisom, kot bi zaslužil, če bi dokončal tisti 'brezvezni faks'.«

(Konec prihodnjič)