Vse poti vodijo v Rim

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sreda, 4. maj 2016 / 13:55

Verjamem, da ste že bili v Rimu. Starejši vedo povedati, da moraš v Rim večkrat, saj v enem obisku ne moreš obiskati vsega, kar se videti da, predvsem ga ne moreš doživeti. Na pot smo se podali s svojim kombijem. Tja grede smo se ustavili v Assisiju, ob povratku v Firencah. Bolj ko si na severu, bolj je čisto, urejeno, in bolj ko se pomikaš proti jugu, večji je nered. Tako je v Rimu že kar precej velik kaos, da o čistoči ne izgubljam besed. Stanovali smo pet kilometrov iz Vatikana; ob dnevni vožnji v center na njihov delovni dan lahko začutiš težo velemesta, avtov in motorjev, ki vozijo vsevprek, kot da nimajo predpisov in velja načelo močnejšega, hitrejšega in spretnejšega. Najpogostejši avto je smart, tega lahko parkirajo tudi pravokotno na kolono avtomobilov. Ob znamenitostih sem bila začudena, vzhičena in tudi pretresena. Vodniki smo bili sami sebi namen in vsak je prestavil tisto, kar mu je bilo najbolj všeč. Najstarejši so že dovolj veliki, da so o stebrih in umetnostnih slogih debatirali, eden je povedal to, drugi ono. Nekje so se v šoli učili o legendah in tlorisih, drugje o filozofiji in modrosti. Požirala sem njihove razprave, prerekanja in si mislila, to ne bo trajalo večno, uživaj, dokler je. Nekaterim je bil všeč antični Rim, drugim baročni, tretjim spomeniki, postavljeni združenju Italije in njihovemu nacionalnemu ponosu. Kaj se me je najbolj dotaknilo? Na vseh najbolj množičnih točkah (Vatikan, Panteon, Piazza Navona, Fontana Trevi, Španske stopnice …) ljudi nadzira vojska z brzostrelkami in veliko policije. Vstop v največja svetišča krščanske Evrope je možen le preko rentgena, kjer te pregledajo kot na letalu ali še huje. Torej smo od tujcev, in dobro vemo, od koga, tako zelo ustrahovani, da moramo za vstop v svetišče imeti popoln rentgenski pregled. Bila sem v Hamametu, Džakarti in še nekaterih džamijah, pa ni takšnega nadzora. Kdo je torej prepoln strahu in se bo zdaj zdaj pogreznil vase? Večina ljudi pa pravzaprav prihaja na ogled teh svetih prostorov, nikakor ne molit ali častit boga. Letos je leto božjega usmiljenja. Tako so v vseh pomembnejših cerkvah in bazilikah uredili poseben, stranski vhod, kjer naj bi ob vstopu prejeli usmiljenje, lahko tudi odpustek. Po Rimu so posebni kažipoti, ki vodijo do »santa porta«. V vrsti za vstop skozi sveta vrata ljudje čakajo tudi pet ur in več. Da bi prejeli posebno usmiljenje. Ob spomenikih, ki so postavljeni v čast združitvi Italije (spomenik Garibaldiju, Viktorju Emanuelu II. na Beneškem trgu in še drugje) je občutiti velik nacionalni ponos. Garda, zastava, ogenj, venec … To je pomenilo močno, novo, združeno Italijo. Tega pri nas ni. Na koncu izleta Metej reče, hvala, da ste nas peljali. Vauuuu … kar globoko sem zadihala. Vredno je bilo …