Kapital v 21. stoletju

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. november 2015 / 10:34

»Razporeditev bogastva je eno od vprašanj, ki danes najbolj burijo duhove in o katerih se največ razpravlja. Toda kaj v resnici vemo o dolgoročnem gibanju razporeditve bogastva? Ali dinamika kopičenja zasebnega kapitala res neizogibno vodi v čedalje večjo koncentracijo bogastva in oblasti v rokah peščice ljudi, kot je v 19. stoletju menil Marx? Ali pa sile rasti, konkurence in tehničnega napredka, ki skrbijo za ravnovesje, same po sebi vodijo k zmanjšanju neenakosti in ubrani stabilizaciji na poznejših stopnjah razvoja, kot je menil Kuznets v 20. stoletju? Kaj zares vemo o gibanju razporeditve dohodkov in premoženja od 18. stoletja – in kakšne nauke nam lahko ponudi za 21. stoletje? / Na ta vprašanja poskušam odgovoriti v knjigi. Naj kar takoj povem, da so odgovori še nepopolni. Vendar temeljijo na zgodovinskih in primerjalnih podatkih, ki so veliko obsežnejši kot v vseh prejšnjih takšnih delih – zajemajo 300 let in več kot 20 držav –, in na prenovljenem teoretskem okviru, ki omogoča boljše razumevanje teženj in mehanizmov, ki krojijo dogajanje. Sodobna rast in širjenje znanja sta sicer preprečila apokalipso, kakršno je napovedal Marx, nista pa preoblikovala temeljnih struktur kapitala in neenakosti – vsaj ne tako zelo, kot so si obetali v optimističnih desetletjih po 2. svetovni vojni. Ko raven kapitalskega donosa trajno presega rast proizvoda in dohodka, kot se je dogajalo do 19. stoletja – grozi pa, da bo spet postalo pravilo tudi v 21. stoletju –, kapitalizem samodejno povzroča nevzdržno, arbitrarno neenakost in s tem korenito spodkopava vrednote meritokracije, na katerih temeljijo demokratične družbe. Vendar obstajajo sredstva, s katerimi lahko demokracija in javni interes znova prevzameta vajeti kapitalizma in zasebnih interesov, ne da bi se vdala nacionalističnemu in protekcionističnemu zapiranju vase. Knjiga ponuja predloge v tem smislu. Pri tem se opira na spoznanja, izhajajoča iz zgodovinskih izkušenj, katerih opis je rdeča nit tega dela.«

Tako je francoski ekonomist Thomas Piketty (1971) uvedel knjigo, ki je v francoskem izvirniku izšla 2013, po prevodu v angleščino pa je postala svetovna uspešnica. Zdaj jo imamo tudi v slovenskem prevodu Vesne Velkovrh Bukilica. Osrednja ugotovitev: da se premoženje, akumulirano v preteklosti, rekapitalizira hitreje od rasti proizvoda in plač. Bogati so zato vedno bolj bogati. Ukrep: svetovni davek na kapital. A kako ga uvesti? Z novo revolucijo najbrž ne. Kako torej?