V spomin: Antonija Weiss

Praznični dnevi, kot sta božič in novo leto, so namenjeni drugačnim čustvom kot so ta, ki nas prevevajo ob zadnjem slovesu od drage in spoštovane Antonije Tončke Weiss, upokojene ravnateljice Osnovne šole Jakoba Aljaža.

Rodila se je pred 67 leti v Brežicah v družini uglednega obrtnika – kotlarja, katerega se starejši prebivalci Brežic in okolice še danes spominjajo. V rojstnem mestu je končala poleg osnovne šole tudi gimnazijo, potem pa jo je življenjska pot zanesla drugam. Najprej v Ljubljano na študij zgodovine in etnologije, ki ga je zaključila leta 1968. Tega leta se je začela tudi njena uspešna službena kariera. Odločila se je namreč, da bo delovala na pedagoškem področju. Najprej je poučevala v Medvodah, nato pa je sprejela nov izziv: postala je ena od – lahko bi rekel - ustanovnih članov novo oblikovanega kolektiva osnovne šole Planina. Skupaj s sodelavkami in sodelavci naj bi v Kranju uveljavljala novo pedagoško teorijo in prakso: celodnevno osnovno šolo. V razmerah, v kakršnih je ta šola delovala, so, glede na dosežene rezultate, nalogo opravili z odliko. Šola je v kratkem času postala ugledna in nosilka naprednega v pedagoškem delu. Nedvomno so v te uspehe vtkane tudi Tončkine zasluge. Njen pouk zgodovine je bil na visoki ravni; učence je znala pritegniti k delu, zaradi česar je bilo njihovo znanje kvalitetno. Delo so jemali resno, ker je tak zgled dajala ona sama. Da je šola dobro delovala, je pomagala tudi drugače: vključena je bila v razne organe, med drugim je bila tudi predsednica sveta šole. Tako je bilo nekako razumljivo, da ji je bila leta 1987 zaupana najodgovornejša naloga - postala je ravnateljica šole. Prizadevno jo je vodila devet let – do leta 1996, ko jo je bolezen prisilila, da je po tridesetih letih končala službeno kariero.

Tončka je bila zanimiva oseba. Delovala je dostojanstveno, resnobno, umirjeno. Kot prava intelektualka je bila strastna ljubiteljica knjig, imela je rada resno glasbo. Pod resnim zunanjim videzom se je skrivala tudi njena druga plat: rada se je pošalila, se nasmejala dobremu dovtipu, bila rada v družbi. V oči je padla njena izbrana urejenost in tudi njeno izražanje je bilo izbrano, premišljeno. Sodelavci smo jo posebej cenili, ker je bila spoštljiva do vsakogar, človeška. Mislim, da je bila to njena najpomembnejša lastnost. Še toliko bolj je bila vidna, ker je je, žal, med ljudmi vse manj.

Veliko je stvari, zaradi katerih bomo pogrešali našo Tončko in se je s spoštovanjem spominjali.

V imenu prijateljev in nekdanjih sodelavcev: Branko Lipar