Zgodovinska primerjava vrednosti dela

Planšarska koča (8)

Kolikšna je bila vrednost opravljenega dela v takratnem času, lahko izračunamo, če uporabimo navedbe iz Kronike Gozdnega gospodarstva Bled, kjer je zapisano:

»Spomladi leta 1946 so bili zaslužki gozdnih delavcev 10 do 15 din na uro. Delalo se je 9 ur na dan. Nadure so bile plačane s 50 % pribitka. Od plače se je odbilo 7 % za socialno zavarovanje, 4 % za uslužbenski davek in 20 din pavšala za podpore dela nezmožnim. Podjetje je plačalo 28 % od delavčevega zaslužka za socialno zavarovanje. Ker je delavec plačal 7 % je odpadlo na podjetje le 21 %.«

Kolikšna je vrednost v kočo vgrajenega materiala po takratnih cenah, ni podatkov. Približna primerjava pa je možna, če uporabimo sledeče navedbe iz že omenjene kronike, kjer je navedeno:

»V letu 1946 je bila zgrajena gozdarska koča na Martinčku v vrednosti 2,500.000 din. Postavljena je bila na istem mestu, kjer je stala stara koča, ki je bila požgana leta 1942. Na Rovtarici se je to leto prav tako zgradila gozdarska koča v vrednosti 2,300.000 din.«

Te navedbe nam predstavijo, kakšen denarni zalogaj je predstavljal podvig, ki so ga leta 1946 opravili in leta 1947 zaključili Predtržani.

Na Radovljiški planini in v bližnji okolici ni bilo v času gradnje planšarske koče leta 1946 nobene koče ali drugega objekta, kjer bi udeleženci izvajanja del lahko prebivali oziroma ponoči spali. Prvi dan prihoda na planino so morali prišleki najprej poskrbeti zase, kje bodo zvečer polegli in se odpočili za naslednji delovni dan. Na srečo je bil mesec junij, ki je že primeren za prenočevanje v naravi, toda šotorov, spalnih vreč in vseh pripadajočih pritiklin takrat ni bilo na razpolago. Obdobje po vojni ni razpolagalo v trgovski mreži z nobenim tovrstnim materialom in pripomočki. Vsak je doma pobral stare odeje, vojaške »celtne« še od starojugoslovanske vojske, platnene rjuhe, s katerimi se je na kmetijah prenašalo listje ali krma na z vozom nedostopnih krajih.

Že vnaprej je bilo dogovorjeno, da se bosta za nočno prebivanje izdelali dve začasni prebivališči, ki so jih takrat prisotni imenovali »pes«. Pravi izraz za tako trikotno prebivališče za spanje, ki ga uporabljajo nekje tudi danes, je kožarica ali lubarca. Te pse so v preteklosti uporabljali skoraj vsi oglarji, ki so po gozdovih Jelovice pa tudi drugod kuhali oglje. Za pripravo dveh takih prebivališč za spanje so se kmetje – trenutno gozdarski delavci – najprej lotili podiranja ustreznih smrek, jih olupili in s tem pridobili lubje, imenovano tudi črislo za pokrivanje psov. Kožarica, po predtrško pes, je torej pomožni enostavni trikotni gozdarski objekt, zgrajen za nastanitev, nočni počitek. Izdelali so dva psa, saj je bilo treba prenočiti tudi do dvajset oseb. Pes je iz smrekovih tanjših debel, vej in lubja zgrajen začasni objekt.

Postavili so ju v gozdu sto metrov proč od gradbišča, na teren v rahlem naklonu med visokimi smrekami. Na zemlji sta bila nastlana praprot in seno. Velikost notranjosti teh psov je dopuščala prenočitev desetim do dvanajstim osebam, seveda stisnjenim eden do drugega.