Brezposelnost pahne v hudo stisko

Besedilo: Boštjan Bogataj
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. maj 2010 / 06:00

Ivo in Ana Jurič sta bila od leta 1982 vse do lanskega junija zaposlena v škofjeloškem LTH. Še danes sta brez službe, na robu preživetja.

Škofja Loka – »Precej mlada in polna upanja v boljše življenje sva prišla iz Bosne. Takrat smo govorili 'majka' Slovenija, druga Švica. Tudi v tej državi sem bil, vendar je bilo v Sloveniji boljše. Delala sva v uspešnem podjetju,« pravi Ivo Jurič, ki je skupaj z ženo Ano prišel v Slovenijo leta 1975, sedem let kasneje sta se zaposlila v lani propadlem LTH. Opisujeta, da sta z veseljem hodila na delo, bila ponosna na podjetje.

»Tudi domačim sem z veseljem povedal, kaj in kje delam. Danes nama nihče ne verjame, kaj se v Sloveniji dogaja. Ne verjamejo, da smo celo lačni. Pa si želim le, da bi normalno živel, da bi lahko normalno plačal položnice,« zagrenjeno pravi Ivo Jurič. Pred slabim letom sta pristala na Zavodu za zaposlovanje. Danes živita od nadomestila plače, pomoči družine, sosedov in prijateljev.

Sramota za Slovenijo

»Sramotno je, kar se dogaja. Za propad LTH poznamo krivce, pa to te vlade ni prav nič zanimalo. Še huje je, da smo tudi sedaj samo nepotrebni strošek državi, kljub več kot tridesetim letom delovne dobe in plačevanja davkov in prispevkov,« pravi Jurič. Že pred več meseci sta prejela pomoč za plačilo položnic, od jamstvenega sklada približno 1500 evrov neto in nekaj prehranskih paketov pomoči.

»Kaj naj narediva? Za hrano nama skoraj nič ne ostane, mož ima težave z zdravjem, poleg vsega pa naju še zafrkavajo,« pove Ana Jurič. Mož je imel v zadnjem letu kar dve operaciji hrbtenice, težko se giblje, zato mora žena zanj ves čas skrbeti. Po prvi operaciji je moral na rehabilitacijo, njeno pomoč v toplicah sta morala plačati sama. Zaradi tega sta zamudila rok za predložitev potrdil o plačilu položnic – odločba: v naslednjih 18 mesecih niste upravičeni do nove pomoči. »Zaradi izplačila iz jamstvenega sklada smo prejeli napačen izračun dohodnine. To vedo vsi, tudi vlada. Mi pa povračila preveč plačane dohodnine ne bomo dobili sedaj, ampak šele jeseni. Zaradi njihove napake! To je norišnica,« razloži Ivo Jurič.

Ne pokojninski reformi

Težko življenje jima ne da spati. Vseskozi premišljujeta o preživetju. »Kdor tega ne doživi, sploh ne more razumeti. Vedno si praviš: jaz bi se znašel. Sam sem nastradal dvakrat, saj sem hkrati še zelo bolan,« pravi Jurič, ki ve, da je brezposelnih in na robu preživetja danes v Sloveniji zelo veliko. Tudi zato se zahvaljuje prijateljem, sosedom in družini pa tudi zdravnikoma Andreju Šubicu in Kristini Potočnik za pomoč. Pravi, da bi danes težko delal, upa na invalidsko upokojitev.

»Veste, velikokrat sem že pomislil, da bi kar skočil iz enajstega nadstropja naše stolpnice. Pa vendar so tukaj moje tri hčere in pet vnukov. Rad jih imam in oni mi dajejo vero v življenje,« pravi Ivo, njegova žena Ana pa upa, da bo kmalu dobila delo: »Vsak od naju dobiva okoli 330 do 350 evrov nadomestila. Hkrati ima vsak od naju po 220 evrov kredita, plačati morava zdravstveno zavarovanje, potem pa vidite koliko nama ostane. Zato si želim dela in vsaj spodobno plačo.«

»Če bi lahko delal, bi bil najbogatejši človek na svetu,« večkrat ponovi Ivo Jurič, žena Ana pa je kritična do napovedanih sprememb pokojninske reforme: »Že sedaj ne vem, če me bo kdo želel zaposliti. Vsi želijo, da bi delala kot 25-letnica, z visokim učinkom, izkušenj ne upošteva nihče. Ne verjamem, da bi lahko na upokojitev čakala še sedem let.«