Živel prvi maj!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 1. maj 2010 / 06:00

O prvem maju sem pisal že tolikokrat, da ne vem, kaj bi še napisal. Pa se na ta praznik vsako leto poda še kak nov pogled.

Letos je treba poudariti to, da ga po svetu in pri nas praznujemo že od leta 1890, se pravi 120 let! To je torej naš najstarejši posvetni praznik, starejši so samo verski prazniki. Pogled v zgodovino prvega maja pokaže tudi zanimive primerjave. Do prve svetovne vojne je bilo praznovanje legalno oziroma od oblasti dovoljeno in potem spet v letih 1917-28. Po uvedbi šestojanuarske diktature 1929 je bil prvomajski praznik prepovedan in so ga praznovali ilegalno. Malokdo ve, da je bil to državni praznik na tistem delu slovenskega ozemlja, ki je bilo pod nemško okupacijo, torej tudi na Gorenjskem! Prvega maja 1945 je bila še vojna, po tem letu pa je bil prvi maj »zapovedan« državni praznik, praznovali so ga najprej po sovjetskih zgledih, se pravi z budnicami, vojaškimi paradami in predstavitvijo aktualnih delovnih uspehov. Ko je primež rdečega režima z leti popuščal, so se opuščali tudi nekateri od njegovih ritualov. Ostalo ali znova oživelo pa je tisto, kar je bilo v slovenski prvomajski tradiciji že od vsega začetka, zlasti kresovanje na predvečer praznika, jutranje budnice in izleti, ki so dostikrat vodili na kako srečanje in prireditev v naravnem okolju … Potem pa je prišla »postindustrijska« doba in skupaj z njo »pri(h)vatizacija« in namesto ljudske »prava« demokracija, »pravih« proletarcev je bilo vse manj, dnevi okrog njihovega praznika so se spremenili v prvomajske počitnice.

Malo je med nami takih, ki se morda še spominjajo prepovedanih prvih majev. Veliko pa nas je takih, ki dobro pomnimo »socialističnega«. Jaz ga imam v prav lepem spominu. Kres, ki se je navadno zavlekel pozno v noč, zjutraj me je zbudila pihalna godba Alpina, ki se je v svojem mimohodu peljala tudi pod mojim oknom in igrala kar med vožnjo na tovarniškem kamionu. Potem smo šli pa peš na pohod, ga sklenili s piknikom, največkrat pa popoldne obiskali še starega očeta, ki je bil Jakob in je imel prvega maja skupaj s Filipom god; po starem cerkvenem koledarju, v novem ju je s tega dne (na 3. maj) »izpodrinil« Jožef Delavec … Kakorkoli že: ko je prvi maj postal splošno priznani in sprejeti praznik tudi brez državne prepovedi ali zapovedi, je naneslo, da je začelo zmanjkovati tistih, ki bi ga praznovali. Dejansko je vse manj »ta pravih« delavcev, ki delajo v tovarnah za stroji, v rudniških jaških, na gradbiščih … Vse več pa takih, ki po cele dneve delovno posedamo pred računalniškimi ekrani in proizvajamo nekaj neoprijemljivega in vendar še kar donosnega, tudi če gre le za »proizvodnjo megle«, kakor temu reče jeseniški rojak prof. dr. Jože Mencinger.

Sicer pa se mi zdi, da se ljudje spet vse bolj delimo na tiste, ki moramo delati – da bi preživeli – in na one, ki žive od dela drugih ali pa celo od goljufije, predvsem pa od raznih mahinacij, ki naj bile sicer v mejah zakonitosti, moralno pa hudo vprašljive; legalne, a prav nič legitimne. Vmes med enimi in drugimi pa je tudi vse več ljudi, ki ne žive od svojega dela, ampak na račun drugih oziroma na državni ali skupni račun. Tu mislim zlasti na tiste, ki žive od raznih podpor, zasebnih ali javnih. Večina se je v tem položaju znašla zato, ker so njihova podjetja propadla in so brez lastne krivde ostali brez dela, seveda pa so mednje pomešani tudi taki, ki imajo dve levi roki ali pa zavestno parazitirajo na drugih. Kakorkoli že, novo vrednost slej ko prej ustvarjamo tisti, ki delamo. In ti bi morali biti na to dejstvo ponosni in se temu primerno potegovati za tiste pravice, ki izvirajo iz dela. In v tem smislu je prvi maj še vedno praznik dela. Naj živi!