Maja je bila kot mama, Danilo kot ata

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / torek, 3. maj 2016 / 09:45

Tako je odnos svojih dveh vzgojiteljev v stanovanjski skupini Vzgojnega zavoda Kranj v Preddvoru opisala nekdanja stanovalka Marjana.

V stanovanjskih skupinah živijo otroci in mladostniki, ki zaradi čustvene, socialne in vzgojne ogroženosti v družini in okolju potrebujejo namestitev zunaj matične družine. Vsakodnevno življenje poteka podobno kot v vsaki družini: zjutraj gredo otroci v okoliške šole, se po pouku vrnejo v skupine, sodelujejo pri opravilih v hiši, popoldan je namenjen učenju in šolskim opravilom, večeri pa raznim interesnim dejavnostim. Ob tem otroka, ki ga v zavod pošljejo z odločbo centra za socialno delo, individualno vzgojno obravnavajo, mu privzgajajo socialne veščine in ga pripravljajo, da bo v življenju samostojna in odgovorna oseba. Prav kakor v običajnih družinah ...

Tako je zadnji dve desetletji, otroke in mladostnike z motnjami vedenja in čustvovanja vzgajajo v stanovanjskih skupinah po sedem ali osem. Pred tem je enako vlogo opravljal Vzgojni zavod Preddvor, pod njegovo streho pa je prebivalo tudi do sto otrok hkrati. Petnajst let zavodskih in dvajset let izkušenj stanovanjske skupine ima vzgojiteljica Maja Leban Ercegovič, ki oba načina primerja takole: »Standard v stanovanjski skupini je neprimerno boljši, metode dela sodobnejše. Danes delamo po načelu družinske vzgoje, včasih je bila ključna osrednja avtoriteta. A tudi v gradu sem rada delala. Imel je dušo. In otroci vzgojiteljev so rasli skupaj z zavodskimi otroki. Odraščanje z drugačnimi jim je dalo dragoceno popotnico za življenje – srčno kulturo.« Tako kot danes so tudi v zavodskih časih (od leta 1954 do 1996) ti otroci obiskovali osnovno šolo v Preddvoru. Generacije učencev imajo nanje različne spomine. Župan Miran Zadnikar pravi, da se domačini niso veliko družili z zavodskimi, ti so bili namreč združeni v posebnem razredu, po šoli pa so imeli v zavodu precej strog režim. Ravnateljica šole Matije Valjavca v Preddvoru Tea Dolinar, ki je bila osnovnošolka nekoliko pozneje, pa je bila skupaj z domskimi v razredu in so se tudi ves čas družili med seboj. V začetku prvega razreda pa so ji zbudili pozornost, ker so stali tesno ob zidu, odrasli pa so zanje rekli: to so pa domski. Ko pa z njimi skupaj odraščaš, se razlike razblinijo. Danes pravi, da so ljudje v Preddvoru prav zaradi zavoda, ki je bil dolga leta navzoč v kraju, do drugačnih otrok morda tolerantnejši kot drugje.

Samo v stanovanjski skupnosti, ki so jo zaradi lege ob jezeru poimenovali Črnava, je doslej prebivalo 73 otrok. »Nekateri za seboj za vselej zaprejo vrata, nekateri ohranijo stike in se ob posebnih priložnostih radi vračajo,« pove Maja Leban Ercegovič. Ena tistih, ki imajo na stanovanjsko skupino lep spomin, je tudi Marjana, ki je svoje prvo leto preživela še v graščini. »Ko razmišljam o tistem času sedaj, ko imam družino, službo, skratka vse, kar sem si takrat želela, dobim občutek, kot da tistega obdobja sploh ne bi bilo. Vendar je, pa še kako res je, da je ta čas obstajal. Obstaja nekje tam zadaj, v mojih spominih,« je ob dvajsetletnici skupnosti zapisala v pismu. Danes je uspešna zdravnica, tudi po zaslugi ljudi iz zavodske skupine. »Skozi življenje so nas vodile roke naših štirih vzgojiteljev in gospodinje. Vzgojiteljica Maja je bila moja druga mama, stala mi je ob strani ob mojih vzponih in padcih, me v enem trenutku okarala, v naslednjem se je z menoj šalila ... Vedno je bil nekje blizu tudi vzgojitelj Danilo. Bil je naš ata: radi smo ga imeli in obenem do njega čutili strahospoštovanje. Rad se je smejal in šalil, a ko je šlo za učenje, je zahteval red in disciplino. Vzgojitelji in gospodinja v skupini so v mojem življenju odigrali pomembno vlogo: verjeli so vame, mi zaupali, mi vlivali samozavest in samospoštovanje. Zaradi njih sem danes to, kar sem.«