Bil je prvi maj ...

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Gorenjska / torek, 3. maj 2016 / 11:18

Bil je prvi maj, mednarodni praznik dela. Ugasnili so kresovi, oveneli rdeči nageljni, utihnile godbe in izzvenele slavnostne besede sindikalistov in drugih govorcev. Pravzaprav so vznesene in praznične besede o prazniku delavskih pravic izzvenele že davno prej. V ne tako daljni preteklosti pa je prvi maj častil delo, dosežene uspehe in visoko raven doseženih delavskih pravic.

Danes niti vsak nima več dela, veliko je brezposelnih. Delo mnogih je malo vredno, zanj so slabo plačani in se težko prebijajo iz meseca v mesec. Veliko je upokojencev, ki si za 35, 40 let dela niso zaslužili pokojnine, dostojne za preživetje. In veliko je mladih, ki delajo v negotovih oblikah dela, ki si ne predstavljajo niti, da bodo kdaj dobili stalno zaposlitev, se osamosvojili, odselili od staršev in si ustvarili lastne družine, kaj šele, da bi si predstavljali svojo upokojitev v daljni prihodnosti. Veliko je tudi ljudi, ki delajo veliko daljši čas, kot jim to nalaga osemurni delavnik, ki je bil pred stoletjem v ospredju boja za delavske pravice. Tudi velikih uspehov ni več, ki smo jih v preteklosti slavili ob prvem maju z odprtjem novih vrtcev, šol, tovarn, cest. Ti uspehi so manjši in redkejši. In nekdaj uveljavljene delavske pravice, lepo vkomponirane v zakonodajo, se vedno bolj odmikajo oziroma se od njih odmika vsakdanja realnost.

Zaradi vsega tega je prvi maj vse manj prazničen, za vrednote, zaradi katerih ga sploh praznujemo, pa se je spet treba boriti. V boju za lastno preživetje in zaščito posameznih interesov izginja stanovska solidarnost, manj je tudi družbene povezanosti. To se kaže tudi v tem, da se tradicionalnih prvomajskih praznovanj udeležuje manj ljudi, letos je njihovo številčnost zdesetkalo še slabo vreme. Med obiskovalci srečujemo predvsem starejše ljudi, ki z nostalgijo obujajo nekdanje boljše čase. Mlajši prihajajo bolj zaradi rekreacije kot zaradi delavskih vrednot in izročila praznika dela. Druženja je manj, tudi občutka pripadnosti, manj kolektivne zavesti. Ljudje se danes pretežno družijo znotraj družine in prijateljskih krogov, manj pa širše, današnje življenjske razmere so zrahljale tudi socialno tkivo. Celo klasičnih delovnih kolektivov ni več toliko, odkar se uveljavljajo nove oblike dela, z lastnimi sredstvi, od doma, prek računalnikov in drugih pametnih naprav. Ko je manj fizičnega druženja, ko družabna omrežja v vse večji meri nadomeščajo resnično družbeno povezovanje, ljudje čutijo manj potrebe, da bi se srečevali na velikih prireditvah, kakršna so tudi prvomajska srečanja. Kaj šele, da bi, povezani s kolektivno zavestjo, skupaj ponovno zahtevali, da se spoštuje njihove že uveljavljene pravice.