Težko je biti potrošnik
Priznam, težko je danes biti potrošnik. Na dom dobivam na kilograme različnih reklam, tudi reklame trgovcev s ponudbo živil. Ko prebiram njihove reklame, sem ob vseh oznakah živil – domače, tradicionalno, slovensko, naravno, ekološko, bio, biodinamično, zdravo, najbolj popolno ... – zbegan. Ne vem, kaj je v preobilju oznak res in kaj je reklama, ki naj bi me prepričala k nakupu!
In se pustim prepričati ter kupim izdelek, za katerega je reklama, da je domač, slovenski. Ko ga doma v miru pregledam, ugotovim: res je slovenski, narejen v Sloveniji, a surovine so od drugod. Osel gre (običajno) enkrat na led, a ker sem zaplotnik, grem tudi večkrat. Grem k mesarju in za karkoli ga vprašam, vedno enak odgovor: slovensko, sveže. Kupim in si mislim: le komu potlej naši mesarji in trgovci prodajo 4200 velikih priklopnikov mesa in mesnih izdelkov, kolikor jih na leto uvozijo iz drugih držav.
Sedim na zboru gorenjskih ekoloških kmetov in poslušam zgodbe, kako nekateri ponudniki pridelkov in prehranskih izdelkov poskušajo prepričati potrošnike, da je »domače« isto kot »ekološko«. Pa ni! Vse domače ni ekološko, ekološko je le tisto, kar je »podprto« s certifikatom in kontrolami pooblaščenih ustanov.
Poslušam ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejana Židana, ko na Mesni konferenci razlaga, kako sta Interpol in Europol v skupni akciji zasegla deset tisoč ton in milijon litrov živil s ponarejenimi podatki.
Potrošniki smo ob takšnih in podobnih primerih, v ozadju katerih je največkrat pohlep po dobičku, nezaupljivi, zbegani, zavedeni, naplahtani ... Je zato kaj nenavadno, če dvomimo tudi takrat, ko sicer ne bi smeli dvomiti in je domače res domače, ekološko res ekološko ...?