Zelo težko ga je ujeti …
Klub žirovskih študentov jutri organizira tretji tek Ujemi Adolfa – udeleženci bodo znova »lovili« legendarnega žirovskega športnika Adolfa Križnarja, ki pri 85 letih še vedno preteče vsaj šest kilometrov na dan, vmes pa še prekolesari kakšnih petdeset kilometrov.
»Ja, težko me je ujeti,« se Adolf Križnar posmeje ob našem prvem srečanju, za katerega smo se se dogovorili z njegovo ženo, saj je njega praktično nemogoče dobiti na telefon. Ob tem povsem ravnodušno navrže, da je tisti dan že izpolnil svojo normo, kar pomeni, da je odtekel svojih šest kilometrov. Na pogovor pa se je seveda pripeljal s kolesom – večino uspehov na športnem področju je namreč dosegel v kolesarstvu. In to kljub temu, da se je kolesarjenju začel resneje posvečati šele po petdesetem letu oziroma upokojitvi. »S športom sem se začel ukvarjati precej pozno. Sem namreč povojna generacija, ki je morala prvo skrb posvetiti obnovi porušene domovine. Najprej smo osem ur delali v službi, nato pa še udarniško,« pojasni Križnar in doda, da je vso svojo delovno dobo, ki se je je nabralo za 43 let, preživel v Alpini.
Kolesariti je začel po naključju. »Sin je bil dober nogometaš in je sprva igral za Nogometni klub Alpina, potem pa so ga povabili v Nogometni klub Železniki, kjer so bili že takrat treningi bolje organizirani. Na njegove tekme v Železnike sem se vozil s kolesom 'na torpedo', se pravi brez prestav, in takrat sem ugotovil, da bo treba kupiti malo boljše kolo,« razloži Križnar. Zato si je omislil dirkalno kolo, ki ga je kupil prek uvoznega podjetja. »Tako sem začel kolesariti in kmalu dosegati izvrstne rezultate. Zmagal sem tudi na maratonu Franja, trikrat pa sem bil drugi,« se pohvali. Maratona Franja se udeležuje že vse od njegovih začetkov, zamudil je le tri. »Ko so ga pripravili prvič, sploh nisem vedel zanj, na drugem pa sem že sodeloval.« Enega je potem izpustil zaradi bolezni, še za enega pa se ne spomni razloga. »Na startu v Tacnu je znak za začetek s pištolo dala zdravnica Franja Bojc Bidovec. Za vedno so mi ostale v spominu njene besede, da nam ne bo lahko, a tudi njim ni bilo lahko pri delu v bolnici Franja.« In prizna, da prekolesariti 150 kilometrov, tudi prek hudih klancev, ni mačji kašelj. Letos, pravi, bo še prekolesaril celotno traso, potem pa namerava s tem končati in bo, če mu bodo moči dopuščale, kolesaril le še na krajši, 90-kilometrski razdalji.
Približno petnajst let je tekmoval tudi za pokal Slovenije v okviru Kolesarskega kluba Sokol Ljubljana. »Čez sto pokalov se je nabralo v moji zbirki, zdaj pa dobim pokal le še kot najstarejši udeleženec,« se posmeje. Sedemkrat je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu, kjer se je spopadel celo z nekdanjimi profesionalnimi kolesarji. »Na začetku nisem vedel, da se zmage dobijo samo s 'šprintom' v zadnjih petstotih metrih. Tako sem bil še kilometer pred ciljem na drugem mestu, potem pa sem na koncu pristal na 28. mestu.« A sčasoma se je naučil tudi tega in na koncu mu je tudi na svetovnem prvenstvu uspelo osvojiti osmo mesto. Vsako leto preteče tudi dva polmaratona, v Radencih in ljubljanskega, ter nekaj »desetk«. »Maratona pa še nisem pretekel, ker sem prepozno začel,« hudomušno doda.
Za kondicijo, je pojasnil, skrbi prav vsak dan. »Letos sem s kolesom prevozil že 2200 kilometrov. Mnogi mi pravijo, da je zame to lahko, ker sem se pač tako navadil. Pa ni res, najlažje je reči ne morem. Treba se je potruditi, pa gre,« je odločen. In zaradi tega ga težko »ujamejo« celo veliko mlajši športniki. Tako je tudi na zdaj že vsakoletnem teku Ujemi Adolfa, kjer se je letos odločil za malo lažji tempo. »Drugače ostanejo preveč zadaj,« samozavestno pojasni.
Tako kot športnih dosežkov se z veseljem spominja tudi let, ki jih je preživel v Alpini. Do vajeništva je prišel prek poznanstva, je priznal, saj ga je bilo sicer težko dobiti. S težkim delom se je srečal že v otroštvu, saj je kot enajstletni deček začel služiti kot hlapec na kmetiji. »Delal sem od jutra do večera. Dodatno me je otroštva oropala druga svetovna vojna, ki se je začela, ko sem bil star deset let. Največji zločin je bil, da zaradi tega nisem hodil v šolo,« pove z obžalovanjem. Z obiskovanjem šole, ki jo je prekinil v drugem razredu, je zato nadaljeval šele po vojni, in sicer se je vpisal neposredno v peti razred, ki ga je nato končal z odliko. Kasneje je ob delu končal še srednjo šolo in postal čevljarski tehnik. »Alpino smo ustvarjali in gradili delavci ter se za to tudi odrekali. Zato smo starejši zelo prizadeti, ko nam hočejo uničiti, kar smo prigarali z lastnim trudom,« še pokomentira aktualno dogajanje v zvezi z Alpino.