Roman, napisan s srcem

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 22. april 2011 / 06:00

Mira Delavec, doktorica literarnih ved, je po dveh znanstvenih delih o prvi slovenski pisateljici Josipini Turnograjski desetletje raziskovanja njenega življenja in dela zaokrožila z romanom Šepet rdeče zofe.

Kako se vaša tretja knjiga o preddvorski rojakinji Josipini Urbančič Turnograjski razlikuje od prejšnjih?

»Prva knjiga Nedolžnost in sila temelji na arhivskem gradivu, na pismih, ki sta si jih pisala Josipina in njen zaročenec Lovro Toman. Druga, Moč vesti, je znanstvena monografija, tretja pa je roman, pisan v prvi osebi, kjer Josipina pripoveduje svoja doživljanja in občutke. Roman temelji na njenem resničnem življenju, na dogodkih iz njenega časa, kaj se je dogajalo na Dunaju, pa tudi v Preddvoru, kjer je živela na gradu Turn, kako jo je sprejemala družba, kako njeni sodobniki, vmes pa so tudi elementi moje fikcije. Težišče pa je na doživljanju ljubezni.«

Od kod naslov Šepet rdeče zofe?

»Naslov ni nastal naključno. Iz pisem med zaročencema sem razbrala, da je bila rdeča zofa kraj njunih pogovorov in najintimnejših trenutkov. Šepet pa zato, ker gre za nekaj, kar šepeta, pripoveduje, kar je tenkočutno, nežno …, kot bi Josipina šepetala svoje najgloblje občutke, ki jih je doživljala ob tem. V več letih prebiranja njenih pisem (gre za 1066 pisem) sem v sebi podoživela Josipino. In ko sem to brala kot dozorevajoča ženska, sem skušala napisati tenkočuten roman skozi oči ženske tistega časa. Pišem v sedanjiku, ki je nekaj brezčasnega in pomeni, da so misli Josipine kot Slovenke in kot pisateljice pomembne in aktualne še danes. Želela sem poudariti njeno iskrenost, ljubezen do Lovra, naroda in jezika. Ob tem pa roman odstira tudi tančico nastajajočega meščanskega salona na Slovenskem. V knjigi so vsi dogodki iz njenega resničnega življenja, sem si pa dovolila monolog, tudi pisma v tem romanu sem tokrat napisala sama in niso Josipinina, prav tako so misli, ki povezujejo roman, iz mojega življenja.«

Se tudi po desetletju raziskovanja še vedno osebno istovetite z Josipino Turnograjsko?

»Še vedno, a na zrelejši način. Z Josipino me druži ljubezen do naroda, slovenskega jezika, kulturne dediščine. Podobna pa sem ji tudi kot ženska, ki zna čutiti, ljubiti in odpreti globino svoje duše za pravo iskreno ljubezen.«

Pa roman Šepet rdeče zofe pomeni konec ukvarjanja s prvo slovensko pisateljico, pesnico, komponistko, vašo rojakinjo iz 19. stoletja?

»Zagotovo se bom z Josipino še ukvarjala. Po treh knjigah najbrž nekaj časa ne s pisanjem o njej, pač pa imam trenutno v mislih nekaj drugega. Nedopustno je, da grob Josipine Urbančič v Gradcu propada, zato želim prepričati naše pristojne organe, da ga zaščiti kot kulturni spomenik. Zanj sedaj plačujem sama, toda če ga hočemo ohraniti našim potomcem, je treba nekaj storiti. Doslej moja prizadevanja, ko sem trkala na vrata številnih pristojnih institucij, niso bila uslišana. Upam, da se bo vendarle našel posluh in poskrbelo za našo kulturno dediščino. Zelo pa si tudi želim, da bi se njena sobica na gradu Turn prenovila in nadgradila tako, da bo v resnici namenjena spominu pisateljice in njenim obiskovalcem. Lahko pa da bom napisala še kakšen roman o njej. Trenutno se ukvarjam s pisanjem o svojih poteh po puščavski Afriki in srečanjih s tamkajšnjimi ljudmi. Kar zadeva Josipinko, pa jo bom nedvomno še igrala, to bo ostalo vedno moje. Ko jo igram, je to poseben trenutek, ki mi daje občutek, da njena duša govori skozi moje srce. Zelo veliko mi pomeni in sem počaščena, da lahko Josipino Turnograjsko predstavljam na takšen način.«