Na poti napredka

Veliko sem se razpisal o merilcih srčnega utripa, nisem pa napisal, katere osnovne funkcije mora imeti taka ura. Nujne funkcije so: ciljna območja srčnega utripa, ki vsebujejo tudi alarm, ki nas opozarja o začetku in koncu območja, povprečni, maksimalni in minimalni srčni utrip pri enkratni vadbi, štoparico in seveda čas skupnega treninga. Vse druge funkcije niso nujne, so pa dobrodošle. Še najboljša je tista z možnostjo prenosa podatkov z vaše ure v računalnik in obratno. Nekatere boljše ure imajo še cel kup funkcij: števec porabljenih kalorij, možnost nastavitve odštevanja časa, osvetljen števec …

Zdaj že skoraj vse vemo, kar je dobro vedeti, da se lotimo vadbe, ki nam bo prinesla napredek. Če na kratko povzamemo, smo ugotovili, da veliko časa porabimo za hobi, šport, ki ni več samo užitek izrabe prostega časa, ampak se je pojavila želja, da to, kar delamo, delamo še bolje. Po nekaj sezonah zganjanja priljubljenega športa oziroma rekreacije (v našem primeru gre za bolj vzdržljivostne, kot so tek, kolesarjenje in »resno« gorsko pohodništvo), smo prišli do ugotovitve, da smo kar dobri, vendar ne toliko, kot za to porabimo časa, treninga in volje. Torej hočemo biti boljši in s tem sami sebi dokazati, kaj še zmoremo. Hočemo napredovati, biti hitrejši, močnejši pa tudi lažji. Danes se v vztrajnostnih športih vseskozi največ govori o telesni teži ter prehrani. Odvečni kilogrami so težki, za karkoli že počnemo, to opazimo šele takrat, ko se gremo bolj zares, ko smo si nabavili optimalno opremo, veliko več časa namenili temu početju, a še vedno ni to tisto, kar hočemo. In potem vam nekdo prišepne, da ste predebeli in da se za športnega rekreativca čisto narobe prehranjujete. Resen rekreativec pa je že predebel, če od svoje višine odšteje sto centimetrov, kar pa je za »običajnega« človeka povsem normalna in dobrodošla teža. Mimo grede napišem, da svoj indeks teže izmerimo tako, da določimo razmerje med telesno težo, izraženo v kilogramih, in kvadratom telesne višine, izražene v metrih. Če vaš indeks teže znaša 18,5 ali manj, ste glede na svojo višino presuhi, če pa vam pokaže med 25 in 29,9 pa že spadate med čezmerno prehranjene. Seveda pa ta izračun velja za »navadne« ljudi, za športne rekreativce je še bolj strog, vendar tega zaradi zdravstvenih razlogov določi zdravnik, ki vas kot resnega športnika mora dobro spoznati, premeriti in vam svetovati, kaj je za vas najbolje. In ravno zaradi vseh teh dejavnikov ali ovir, ki se pojavljajo na poti k napredku in uspehu v našem priljubljenem športu, so se pojavili ljudje, ki se na to najbolje spoznajo. Pravimo jim osebni trenerji in so danes nepogrešljivi v življenju tistih, ki hočemo nekaj več, ki hočemo biti močnejši, hitrejši, boljši in tudi lažji, če hočete …

(Se nadaljuje)