Včasih se počutim kot največja menedžerka

Tako pravi Ana Pavec, mamica petih otrok iz Cerkelj. Najstarejši Matej ima osem let, najmlajša Ivana šest mesecev. Priznava, da je usklajevanje družinskega življenja ter službenih in vsakodnevnih obveznosti vse prej kot enostavno, a z možem sta si od nekdaj želela veliko družino.

Eden ji hoče nekaj pokazati, drugi ima problem, tretji je lačen, četrti je splezal na nevarno mesto, vmes zajoka še dojenčica. Ja, tudi takšen je, in to ne tako redko, vsakdan Ane Pavec, mamice petih otrok iz Cerkelj, starih od šest mesecev do osem let. A čeprav zna njen dan biti naporen, Ana o njem pripoveduje z nasmehom na obrazu. Mamica torej, ki je kot nalašč za klepet ob današnjem materinskem dnevu, tudi zato, ker je ob tem še t. i. doula oz. obporodna spremljevalka, svetovalka za dojenje ter s svojimi bogatimi izkušnjami opora številnim nosečnicam in mladim mamicam.

Otrok je v naši družbi še vedno tretiran kot breme, ki okrni življenje ženske in ga obrne na glavo, ugotavlja Ana, ki se je za materinstvo odločila precej zgodaj. Prvega otroka sta se z možem Boštjanom razveselila pri njenih 23 letih. »Takrat sem prvič v življenju imela občutek, da sem naredila nekaj res pomembnega. Pred tem sem sicer dosegla kar nekaj uspehov, a z rojstvom otroka se ne da primerjati ničesar. Tudi v šoli sem bila odlična, zdaj pa večkrat rečem, da sem stalno nezadostna. Eno stvar približno končaš, pa te takoj spet čaka kup novih,« pripoveduje Ana.

Z možem Boštjanom sta si od nekdaj želela veliko družino z najmanj štirimi otroki. Danes imata še enega več. Najstarejši je Matej (osem let), sledijo Primož (sedem), Anton (pet), Tilen (tri) in polletna Ivana. »Vsak od njih mi je nekaj dal, imam pa občutek, da smo zdaj nekakšna zaokrožena celota,« pristavi mamica.

Ko usvojiš veščine, je lažje

Prehod v materinstvo tudi zanjo ni bil enostaven. »Nisi navajen, da moraš biti na razpolago 24 ur na dan. Se mi pa zdi, da zdaj znam bolj uživati. Čeprav je veliko obveznosti in je včasih naporno, si znam tudi vzeti čas zase, reči 'ne', če mi do nečesa ni. Sicer pa obstaja pregovor, da pri enem otroku mamice potrebujejo pomoč drugih, za dva nekako poskrbijo, pri treh pa že začnejo pomagati drugim (smeh). In to je res, čeprav na žalost večina mamic misli, da sta dva otroka največ, kar zmorejo. Ni tako nemogoče, življenje se ne konča, če imaš še kakšnega otroka več. Potrebne so določene veščine, a ko jih usvojiš, jih enostavno uporabljaš naprej. Je pa tudi res, da se bremena mater ne da izmeriti po številu otrok. Vsaka mamica ima svojo situacijo: nekateri otroci so več bolni, drugi karakterno zahtevni … Prilagajati se je treba v vsakem primeru, ne glede na to, koliko jih imaš.«

In kako starša družinsko življenje usklajujeta s službenimi in drugimi obveznostmi? Ana pove, da imata veliko srečo, da sama lahko dela doma. Je prevajalka, njen mož pa pravnik. »Živimo v norem svetu. Trenutno sem doma, na porodniškem dopustu, a se vseeno počutim kot največja menedžerka. Z možem, ki mi ogromno pomaga in vseskozi stoji ob strani, imava skupni urnik, da lažje usklajujeva obveznosti.« Pred poldnevom, ko sva se srečali, je bila s sinom, ki je zbolel, že v Ljubljani, v kranjski knjižnici je izpeljala dvourno delavnico pomoči pri dojenju, najinemu pogovoru je sledilo kuhanje. Skupno družinsko kosilo ji veliko pomeni, želi si, da bi tudi otrokom ta »obred« prišel v kri.

Dan sicer začnejo okoli pol sedmih zjutraj. Starša fantom privzgajata delovne navade, zato že pred odhodom v šolo in vrtec pomagajo pri gospodinjskih opravilih. »Skupaj izpraznimo pomivalni stroj in obesimo perilo. Včasih se sprašujem, koliko sem kruta. (smeh) Vendar se mi ne zdi prav, da imajo otroci za samoumevno, da imajo v omari zložena oblačila in kosilo na mizi. Vedeti morajo, da mora to nekdo narediti,« je poudarila Ana.

Treba si je vzeti čas zase

Popoldnevi so ob štirih živahnih fantih in dojenčici vedno pestri. To je čas za domače naloge, igro in športne aktivnosti, s katerimi fantje porabijo odvečno energijo. Zaradi pestrih popoldnevov Ana zelo ceni dopoldneve, ki so precej bolj mirni. Fantov ni, Ivana pa je precej pridna dojenčica. Ko pospravi, si vzame tudi uro, dve in naredi kaj za svojo dušo. Drugače bi se hitro iztrošila, pristavi. Rada kaj prebere, sploh literaturo, ki zadeva nosečnost, rojevanje in ostale teme, povezane z materinstvom, ki jo tako zelo zanimajo. Redno objavlja prispevke, nasvete in spodbudne misli na svoji spletni strani, namenjeni nosečnicam in mamicam, ter odgovarja na vprašanja na elektronski pošti. »Zakaj mi tega ni prej kdo povedal, sem se večkrat spraševala kot mlada mamica, ko sem dobila kakšno koristno informacijo. Zato čutim dolžnost, da znanje in izkušnje iz prve roke delim naprej,« je pojasnila. Dopoldne izkoristi tudi za vaje za osebno rast, sprehode, včasih tudi v družbi moža, saj se jima zdi bistveno, da si kljub otrokom in hitremu življenjskemu tempu vzameta čas zase. Obiskujeta tudi zakonsko skupino, si ogledata dobro predstavo, koncert. »Zavedava se, da bodo otroci odrasli in da bova ostala sama, samo od naju pa je odvisno, ali bova ohranila veliko skupnega ali pa bova tri tisoč svetlobnih let narazen.«