Osenčeni

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 24. marec 2016 / 10:59

Lepo je biti športnik. Še lepše je biti dober in še bolje je biti zelo dober športnik. Občutki so krasni. Zmagovalni. Za nekaj trenutkov se počutiš nepremagljivega. Najboljši si. Končno najboljši. In na vprašanje, kakšni so občutki ob zmagoslavju, vedno rečeš: nepopisni, enkratni, fantastični, fenomenalni, neverjetni … Nekateri izjavijo celo, da niti v sanjah nikoli niso pričakovali česa podobnega. No, to je najbrž laž, ki jih slušatelji najhitreje oprostimo. Opazovalci, navijači, ljubitelji športa imamo malokrat priložnost spremljati izvenserijskega zmagovalca. Če se spomnim svoje navijaške dobe, potem mi prvi na misel pride Michael Schumacher, potem mogoče Lance Armstrong, dokler se ni razvedelo, da je goljufal, Michael Phelps s tistimi sedmimi zlatimi medaljami na eni olimpijadi … ne vem, ali je še kdo, ki bi v moji navijaški dobi premaknil večje mejnike v športu … Peter Prevc je dve sezoni v vrhu smučarsko skakalnega športa, letos je premaknil nekaj mejnikov, postavil nekaj rekordov, še nekaj več kot jih je pred kratkim Tina Maze. Ampak pri nas je tako, da v nekem športu lahko osvojiš tri kristalne globuse in ne boš športnik leta lastne države, ker se pač ne ukvarjaš s športom, ki ga podpirajo podjetja, ki so v večini v državni lasti. Tu sem mislil na Žana Koširja. Vendar imam v vseh letih spremljanja športa prav poseben hobi. Namreč, jako me zanimajo tisti igralci, tekmovalci, sotrpini zmagovalcev, ki so »v senci«. Vedno, ko igra, na primer, Barcelona z Realom, me strašno zanima, kdo greje klop, kdo sedi med rezervnimi igralci. Kako nesrečni so, da so tam, a nihče razen sotrpinov ne ve, da sploh obstajajo. Vedno me zanima, kdo je na Touru ali Giru zadnji ali med zadnjimi. Zanima me, kdo zaradi tega ali onega razloga ni mogel priti do uspeha. Zabavno je gledati šport širše, kot ga gleda televizijska kamera. Zakulisje rezervistov, pomagačev in tistih, ki prežijo na svojih pet minut slave, tisti, ki so dobri, ampak nikoli ne bodo najboljši. Režiser nam kaže vedno samo najboljše, le za nekaj sekund ošvrkne klop in njene »grelce« – na primer na finalu svetovnega nogometnega prvenstva. Kdo je svetovni prvak v nogometu, čeprav niti enkrat ni stopil na zelenico na vsem svetovnem prvenstvu? Če si član državne reprezentance ali kake najboljše svetovne ekipe… nisi zabušant, zelo nadarjen si in zelo dober, vendar premalo. In ravno ti, ki ždijo v senci, so zame uganka. Kako malo in veliko jih loči do zmage, do šestnajst zmag v eni sezoni, do dvaindvajsetih od triindvajsetih stopničk, v eni sezoni, na primer? Kaj se mota po glavi športniku, ki kljub vsemu trudu in delu ve, da bo kristalni globus pobožal le, če bo šel k Petru Prevcu na kavo? Pred kratkim sem se lotil branja avtobiografije športnika, ki v petnajstletni profesionalni karieri niti enkrat ni zmagal. Le stežka sem jo začel brati, češ, kaj je lahko zanimivega v karieri brez zmage? Ko sem jo prebral, sem ugotovil, da je to najboljša športna knjiga, kar sem jih prebral.