Vitez na diplomatskem parketu

»Zmeraj sem si mislu, da bom fajn gospod, črno sukno nosu in študiral bom,« je ob ubranem igranju na kitaro zadonel glas slovenskega diplomata, viteza Jožefa Ciraja, prvega Slovenca po letu 1929, ki je bil sprejet v red malteških vitezov, in uglajenega gospoda, ki se je v svoji bogati diplomatski karieri srečal z kdove kolikimi visokimi predstavniki držav.

Soba, v kateri je potekal najin pogovor, je pravi mali muzej, poln predmetov, ki nosijo svoje zgodbe, nič manj zanimive od zgodb sogovornika, ki ima za sabo že več kot tri desetletja diplomatske kariere.

»Tole so izdelali jetniki iz Omska,« iz nekje izvleče čudovito oblikovano admiralsko bodalo z jeklenim rezilom iz damaščanskega jekla, ki ga je prejel v dar med službovanjem v Rusiji. Zbirko starin krasijo tudi Tomosovi motorji, s katerimi je navdušil švicarske funkcionarje, o starodobnikih pa sta besedovala tudi s princem Stefanom Lihtenštajnskim, bratrancem sedanjega suverena, princa Hans-Adama II.

Prvi vitez po letu 1929

Jožef Ciraj se je po diplomi iz zgodovine in geografije odločil slediti svojim sanjam, zato je vpisal še študij mednarodnih odnosov. »Leta 1975 sem s spačkom potoval po Evropi. Na Dunaju pred finim hotelom sem videl prizor, kako odpirajo vrata v avtomobil nobel gospodu, ki sem si ga zapomnil za vse čase. Od takrat sem vedel, da želim postati diplomat,« pravi sogovornik, ki je hitro spoznal, da je zunanji blišč le vidna stran poklica, ki zahteva veliko trdega dela, samodiscipline in volje.

Prvo službo je nastopil kot vicekonzul takratne Jugoslavije v Gradcu. V eni izmed nalog je uspešno posredoval pri pošiljki humanitarne pomoči mornarjem, ki so obtičali v Indijskem oceanu. Tudi zaradi tega so ga povabili v malteški viteški red. Po večletnem pripravništvu so ga leta 1993 slovesno umestili v malteškega viteza – obred je vodil Wilhelm von und zu Liechtenstein.

»Med službovanjem v Bonnu, Berlinu, Bernu, celo v Moskvi, mi je dejstvo, da sem malteški vitez, odpiralo vrata, ki bi sicer ostajala priprta. Tako sem imel precej boljše možnosti, da zaščitim interese svoje države,« pripoveduje Jožef Ciraj.

Srečanja s številnimi državniki

O tem, da so mu bila mnoga vrata odprta, pričajo stene, polne fotografij, med katerimi je moč najti tudi tisto iz osebne avdience pri papežu Janezu Pavlu II., s katerim se je srečal dvakrat. Na svojem domu po svetu in v Komendi je gostil prenekatere ugledne goste. Med njimi mnoge državnike pa tudi ambasadorje slovenske narodno-zabavne glasbe Avsenike. Po njegovi zaslugi je ob uradnem obisku Slovenije tudi Komendo obiskal princ in suveren malteškega viteškega reda Fra' Andrew Bertie, daljni sorodnik kraljice Elizabete in Churchillov pranečak.

Med številnimi doživetji na diplomatskem parketu je težko izpostavi, kje se je najbolje počutil. Na Gradec ga vežejo čudoviti spomini na začetke diplomatske poti in na plese, ki sta se jih udeleževala z ženo, na Nemčijo v začetku devetdesetih trdo delo in prizadevanja za priznanje in utrditev samostojnosti nove države. Lepi spomini ga vežejo tudi na šolanje v Vatikanu in na Švedskem ter na delo v Švici. Presenečenje v vseh pogledih je bila zanj Rusija, kjer je živel med balerinami v Domu Bolšova znamenitega Bolšoj teatra. »Ko smo leta 2008 predsedovali Svetu Evropske unije, sem velikokrat dejal Rusom, da smo Slovenci prvi Slovani, ki smo zavladali Evropi brez orožja,« pristavi s hudomušnim nasmeškom, pogreznjen v udobnem fotelju.

Osebi iz slovenske ljudske pesmi, ki jo je med pogovorom zapel sogovornik, se je v življenju obrnilo drugače, kot si je predstavljal. To pa nikakor ne velja za Jožefa Ciraja. Diplomat, malteški vitez, strasten zbiralec starin in preučevalec zgodovine, je uresničil svoje mladostniške sanje. »Biti diplomat je zelo lep poklic, zlasti če ga opravljaš z ljubeznijo in se zavedaš, da delaš za zaščito interesov svoje države in ljudi.«