Olimpijec z umetniško dušo

Okrogel jubilej, osemdesetletnico, je praznoval Franc Hafner, upokojeni črkoslikar, nekdanji vrhunski športnik olimpijec in ljubiteljski slikar.

Franc je svoj jubilej obeležil s slikarsko razstavo v medvoški knjižnici, kjer so se zbrali mnogi obiskovalci ter sopotniki njegove bogate življenjske poti. Čeprav so mu bili barve in čopič življenjski sopotniki, se je za slikarstvo odločil po upokojitvi. Poklicno in ljubiteljsko se je ukvarjal z oblikovanjem in izdelavo raznih logotipov, napisov, diplom, rad pa je ob raznih priložnostih za svoje domače in prijatelje risal čestitke. Na prigovarjanje žene je obiskoval tečaj kreativnega risanja, pozneje pri priznanih mojstrih še tečaje slikanja, ikonopisja in kaligrafije. Svojo prvo sliko na platno je razstavil prav v medvoški knjižnici leta 2001 s skupino slikarke Metke Gosar. Zadnjih pet let, v svoje veliko zadovoljstvo, ustvarja v slikarskem klubu Škofja Loka pod mentorstvom akademske slikarke Agate Pavlovec. Tu je našel zanesljivo strokovno znanje in ustvarjalno druščino. Rad slika v različnih tehnikah, všeč sta mu ilustracija in portret pa tudi motivi, ki jih ob sprehodih in pohodih ujame v svoj fotoaparat.

Franc Hafner, ki ga je na odprtju razstave odlično predstavila Marija Šmid, je bil rojen februarja 1936 v Ljubljani, od otroštva pa živi v Dravljah, nekoč prvi vasi na Gorenjskem, danes delu Ljubljane. Po šolanju je šel v uk za črkoslikarja. Po odsluženi vojaščini se je zaposlil pri mojstru Srečku Pavšiču in pri njem ostal 30 let. Do upokojitve pa je bil samostojni obrtnik. V zakonu z ženo Bojano so se jima rodili Petra, Borut in Mateja. Čas je tekel in postal je dedek šestih vnukov. Z ženo sta že razmišljala in načrtovala, kaj vse bosta počela po upokojitvi, ko je prišla bolezen. Boj, ki ga je žena bila z zahrbtno boleznijo, je v 61. letu življenja izgubila. Ni ostal sam, del družine, vnuki in prijatelji so ostali z njim do danes.

Bil je tudi športnik. Kot šestnajstletni fant se je zapisal atletiki. Štirinajst let je uspešno zastopal svoj klub ŽAK. Že kot mladinec je bil eden najobetavnejših atletov v nekdanji Jugoslaviji, in to kot prvak, rekorder in reprezentant. Leta 1958 je postal prvič članski prvak v svoji disciplini – 3000 m ovire – steeplechase. Kar sedemkrat je bil prvak Jugoslavije, izboljšal državni rekord in postal stalni član reprezentance ter zanjo nastopil 24-krat. Tekel je na vseh takratnih velikih tekmovanjih: mediteranskih igrah v Beyruothu, kjer je osvojil bronasto odličje, olimpijskih igrah v Rimu leta 1960 in evropskem prvenstvu v Beogradu. Dvakrat je bil balkanski ekipni prvak v krosu. Za športne uspehe je prejel priznanje Jugoslovanskega olimpijskega komiteja. Po končani tekmovalni karieri je deloval kot atletski sodnik. Startal je na univerzijadi, dveh mladinskih evropskih prvenstvih, balkanijadi, evropskem veteranskem prvenstvu … Med številnimi priznanji so tudi Bloudkova plaketa, srebrna plaketa Atletske zveze Slovenije, častno članstvo pri Združenju atletskih sodnikov Slovenije in Ljubljane, katerega predsednik je bil šest let. Je pa tudi častni član domačega gasilskega društva PGD Dravlje.

Gibanja ni opustil. Teče ne več, rad pa hodi po nekdanjih poteh, kjer je treniral, pa tudi kolesari še. Na vprašanje, ali je tudi kot veteran tekmoval, odgovarja, da je njegovo geslo: Hic Rhodus, hic salta! »Kot atlet sem pokazal, kaj moj talent in volja zmoreta, ko je bil za to čas in kraj.« Rad prebere dobro knjigo, uživa v kleni slovenski besedi, obiskuje slikarske razstave. Ko se ozira nazaj, sta mu dali obe dejavnosti, šport in slikanje, vsako v svojem času, veliko zadovoljstva. Kot športnik je prekrižaril Evropo, videl in doživel veliko lepega, v slikanju pa je našel svoj mir, obenem pa stkal veliko prijateljstev, ki v večini trajajo še do današnjega dne. Sedaj še naprej živi svoje življenje. Včasih tako, kot želi, včasih tako, kot mora. Malenkosti mu obarvajo življenje, zato jih ima rad, pa tudi fotografski aparat. Povsod ga nosi s seboj, ker sebi dolguje še kakšen sprehod med pričakovanim in nenačrtovanim.