Begunci v globaškem župnišču

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Slovenija / sobota, 12. marec 2016 / 11:02

Ko sva s sodelavcem Gregom pretekli teden potrkala na vrata župnišča oziroma farovža v Globasnici/Globasnitz v Podjuni na Koroškem in iskala župnika Petra Stickerja, naju je prijazno ogovoril fant zgodnjih srednjih let. Poklical je župnika Sti­ckerja, ki je povedal, da je ta mož Mohamed Alganem iz mesta Basra v Iraku, ki od lanskega septembra naprej skupaj z ženo Hendi in otrokoma, 5-letnim Josefom in 3-letno Lucien ali Lučko, čaka na azil. Župnik Sticker jim je v župnišču omogočil varno bivanje. Mohamed, po veri musliman, je ta dan povabil na kosilo tudi župnika, naju z Gregom pa na ogled lepo urejenega stanovanja. Hčerka Lučka ni kazala nobenega strahu in nama je prijazno ponudila roko, sin Josef pa je bil v vrtcu. V kotu prostorne kuhinje in dnevnega prostora je bilo postavljeno stojalo s tablo in arabskimi ter nemškimi besedami. Župnik Peter se je kar sam ponudil, da bo nove sostanovalce učil nemščine. To mu očitno uspeva, saj se je z Mohamedom in Hendi že mogoče za silo sporazumevati v nemščini. Mohamed, po poklicu policist, žena pa je učiteljica, je povedal, da so v župnišču, kamor so jih poslali iz taborišča v Gradcu, našli prijazen dom in da so domačini do njih prijazni. Upajo, da bo Avstrija njihova nova domovina. Za preživljanje dobijo vsak mesec od avstrijskih oblasti 520 evrov. Prav nič se nista izgovarjala, ko sem ju prosil za fotografijo skupaj z župnikom.

Globaški Iračani niso edini begunci v Podjuni. V Pliberku/Bleiburg so jih sprejeli kar nekaj. Prvi so prišli že pred leti, največ iz Afganistana in Pakistana, sedaj pa predvsem iz Sirije in Iraka. Ker je znanje nemščine pomembno za pridobitev azila in za njihovo kasnejše vključevanje v avstrijsko družbo, jim poskušajo posamezniki in nekatere organizacije pomagati. Upokojeni ravnatelj Joško Hudl iz Pliberka, ki se je sam odločil, da bo begunce učil nemščine, je povedal, da delo ni enostavno. Že med begunci samimi je zaradi različnih jezikov sporazumevanje težko, nemščina pa je zanje popolnoma tuj jezik. Pomagajo si z begunci, ki so dovzetni za učenje jezikov in so se že naučili nemščine, druge arabske jezike in angleščino pa so znali že prej, z rabljenimi učbeniki, ki so jih podarile šole, in s tehničnimi sredstvi, kot so računalniki, mobilni telefoni in podobna pomagala.