»Ljubljanske« vrste smučarji

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / sreda, 9. marec 2016 / 20:33

Turno smučanje me je tako pritegnilo, da sem se ga moral lotiti. Vendar pa sem ob kliku v okovje dobil signal, da spadam med strahopetce. Pozabil sem, da turno smučanje zahteva pogum, znanje, izkušnje in vsaj osnove geografije. Že res, da sem po vojaški »profesiji« izvidnik, a sneg je le sneg – in kjer je sneg, so tudi plazovi, in kjer je plaz, tu je smrt! Komaj sem požrl cmok. Nisem slab smučar, star sem dovolj, da bi se znašel v celem, globokem snegu, vendar pa pojma nimam, kdaj, kje, zakaj obstaja nevarnost plazov. Kar vem o plazovih, je to, da so največji sovražniki turnih smučarjev. In to je zadostovalo, da sem svoje smuči obrnil na urejeno smučišče. Nič novega. To sem izvedel, ko sem prispel na smučišče. Nisem bil sam. Skupinica enako mislečih strahopetcev si je zapenjala smuči in se napotila proti vrhu zelo lepo urejenega smučišča. Sedem jih je bilo. Lahko bi se pridružil čredici, a mi vest ni dovolila. Če sem prav ujel na ušesa, ki so bila sicer skrita pod kapo, nobeden od njih ni imel smučarske vozovnice v žepu. Zakaj pa bi jo imeli, če ne bodo uporabljali nobene vlečnice? Bodo pa smučali po lepo urejenih progah smučišča. Gledal sem jih, kako so se pognali po smučišču navzgor in hkrati opazoval, izza katere smreke bo pridrvel redar. Na tem mestu moram napisati, da so šli v gosjem redu, ob skrajnem desnem robu smučišča. Nikakor niso mogli motiti nasproti smučajočih uživačev. Lepo. Vseeno sem počakal, da so izginili čez prvi »pukl« in šele potem stopil za njimi. Priznam, da sem se počutil ... kako se reče ... kot ena pi... Pomislil sem celo, da bom, če zagledam redarja, ki jih bo napadel, prvi obrnil in izginil med smrekami navzdol proti avtu. Vendar se to ni zgodilo. Bili so izredno hitri in kmalu sem jih izgubil z obzorja. Hoja turnega smučarja (oprostite, če se imam za turnega smučarja) ob urejenem smučišču, je videti precej »ljubljanska šminka«. Verjamem, da to ni prava turna smuka, a veste, tudi strahopetci, kot smo alpski smučarji, bi radi napredovali v smučarski evoluciji in prišli do najvišje stopnje – turnega smučarja. Tik pod vrhom sem ugotovil, da je šla skupinica muflonov na smučkah še naprej, v »celca«, med smreke, nekam, kjer so plazovi doma. Sam sem obrnil in centimeter pred sabo zagledal čelado in očala ter brezrokavnik, na katerega hrbtu s trakastimi črnimi črkami piše REDAR! Zaradi vzpona sem bil že »prešvican«, zato ni mogel opaziti, kako me je dodatno oblilo, ko sva se ujela na štiri oči. »Boš kaj napisal o tem, kako zastonj smučate kvazi turni smučarji?« Prikimal sem nemo in plašno. »Prou, pol pa se lahko spustiš.« In sem se. Zastonj.