V otroštvu je bila begunka

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. marec 2016 / 11:07

Danes, ko se reke beguncev z Bližnjega vzhoda tudi skozi Slovenijo zgrinjajo v obljubljene države na severu Evrope, se Majda Mencinger spominja svojega begunstva v otroštvu. Leta 1945 je z materjo in sestrico potovala v nasprotno smer: iz Nemčije proti domu na Jesenicah.

Danes 81-letna upokojena pedagoginja Majda Mencinger je ob današnjem eksodusu beguncev in odklonilnem odnosu mnogih Slovencev do njih obudila spomin na lastno begunsko izkušnjo. Doživela jo je kot devetletna deklica med drugo svetovno vojno in jo popisala tudi v knjigi Tujost, ki jo je v samozaložbi izdala leta 2008. Kako je biti brez vsega, kako je biti brez varnosti, kako je biti v getu, kako je biti diskriminiran v socialnem in nacionalnem smislu, kako je biti življenjsko ogrožen; kako je, če te nekam peljejo, ti pa ne veš, kam, in ne moreš izstopiti; kako je, če nimaš primerne obleke, če si lačen, če te zebe, če si ne moreš hrane niti pridelati niti kupiti; kako je, če je tvoj materni jezik zaničevan in prepovedan; kako je živeti v gnusnih zatohlih prostorih; in kako ima pojem svoboda povsem eksistencialni pomen. S temi drobci je opisala svoje tedanje občutje.

»Mamo so leta 1943 zaprli v Begunjah, tam so leto poprej kot talca ustrelili mojega očeta. Z mlajšo sestrico sva ta čas živeli pri sorodnikih. Mamo so pozneje premestili v Goričane, kjer je bilo zbirno taborišče (danes bi rekli zbirni center) za izseljevanje. Ko sva nekoč prišli k njej na obisk, so naju zadržali in leta 1944 so naju skupaj z mamo in drugimi interniranimi domoljubi v živinskih vagonih odpeljali v taborišče Burghausen na Bavarsko. Stara sem bila devet, sestrica pa štiri leta. Čeprav smo bile v taborišču, sva se počutili srečni, da sva spet skupaj z mamo,« pripoveduje Majda Mencinger. Taborišča na Bavarskem se spominja po bolhah, stenicah, slabi ter nezadostni prehrani, po »kindergartnu« (otroškem vtrcu), kjer so otroke ponemčevali, ob koncu pa po grozi zaradi bombnih napadov, ki so jo delili z nemškimi prebivalci v zakloniščih. Tik pred koncem vojne je bilo taborišče že precej razpuščeno, »lagerfirer« (poveljnik taborišča) je pobegnil, ko se je približevala fronta zaveznikov. Nekaj skupin taboriščnikov je sklenilo na lastno pest oditi domov. Tudi mama z mano in sestrico, mama je rekla, kar pojdimo, nič ne vemo, kako se bo končala naša kalvarija, navaja sogovornica.

»Šli smo peš ob železniški progi, upajoč, da nas pobere kakšen vlak proti jugu, se vmes pred letali skrivali po grmovju, mama pa je v iskanju hrane in informacij o morebitnih vlakih proti domu obiskovala tamkajšnje domove. Sprejeli so nas podobno, kot begunce sprejemamo danes: nekateri so nas odganjali, drugi so nam ponudili hrano in sočutje. Nikoli ne bom pozabila kmetice, ki je namolzla mleko in nam skuhala žgance,« otroški spomin obudi Majda Mencinger, zgrožena nad tem, koliko otrok tudi danes trpi v vojnah. Na preizkušnji je človeški etos, pravi: ali bomo v zlobi propadli ali s sočutjem zmagali.

»V Salzburgu smo slednjič prišli na vlak. Na železniško postajo so se od vsepovsod zgrinjali taboriščniki v svojih progastih oblačilih in se gnetli čakajoč na vlak, ki bi jih približal domu. Temu je podobna tudi današnja slika beguncev,« primerja Mencingerjeva. Vlak jih je na domače Jesenice pripeljal nekaj dni pred osvoboditvijo maja 1945. Ti dogodki so se ji neizbrisno vtisnili v spomin, o njih pa je želela javno spregovoriti tudi zaradi dogodkov v Kranju, ko okolica ni bila pripravljena sprejeti osmih migrantskih otrok brez staršev v tukajšnji dijaški dom. Ob tem citira pravkar umrlega pisatelja Umberta Ecca: »Če svojo izkušnjo potlačimo, to ne pomeni pozabe, pač pa povzroča kasnejše nevroze.« To velja tudi za narod. Tu smo zato, da povemo, kako je bilo, zato da se ne bi spet zgodilo.