Še pogrešali bomo tišino gora

Irena Mrak je doktorica znanosti s področja geografije. Je Fulbrightova štipendistka, vendar je to v Sloveniji prej ovira kot prednost, pove. Predava študentom, doma in v tujini predava tudi o zavarovanih naravnih območjih kot zagotovilu kakovosti in trajnosti, nedavno o Dovžanovi soteski. Ubada se s sonaravnim razvojem turizma in rekreacije v visokogorju, saj jo skrbi, da bo brez ukrepov množičnost naravo in življenje v njej preveč prizadela. »Gore so moje življenje, brez njih pač ni isto,« pravi tudi načelnica Komisije za varstvo gorske narave na Planinski zvezi Slovenije. Irena Mrak dobro ve, kako je, ko se človek drugič rodi ...

Znani alpinist Reinhold Messner je rekel, da je plezati začel, ker je bila to možnost, da pride iz ozke doline, v kateri je odraščal. Irena Mrak je odraščala v Tržiču, obdana s tržiškimi hribi. »Če povzamem Messnerja, sem delala na tem, da se iz ozke doline odpeljem in povzpnem na osem tisoč metrov v Himalaji. (smeh) Ampak se vedno z veseljem vrnem v to ozko dolino.« Tržič je ostal njen dom. Prvi koraki so bili na okoliške hribe s Planinskim društvom Tržič. Še višje je segla s pokojnim Andrejem Zamanom, ko sta osvajala šesttisočake, enega za drugim, v Andih. »Ne maram pa odprav s preveč alpinisti, ker je veliko težje usklajevati interese. Tega sem se naučila še največ z izkušnjo pred desetimi leti, ko sem bila vodja 14-članske odprave na Broad Peak (8051 m). Najbolj so me izčrpali različni karakterji članov, osebne ambicije, ko večina izgubi tudi socialni čut pomagati drugemu. Precej pod vrhom so skoraj vsi omagali, v taboru na sedem tisoč metrih so nam člani druge odprave za povrh ukradli skorajda vso opremo. Le z Mojco Švajger sva lahko še tiščali proti vrhu, a brez opreme in dodatnih oblačil, izčrpani. Temnilo se je, zeblo naju je. Do glavnega vrha nama je zmanjkalo le 12 višinskih metrov, kar bi bilo zelo malo v normalnih okoliščinah – kot bi šli od Malega do Velikega Kladiva na Košuti. Če bi vztrajali še teh nekaj metrov, se verjetno z gore ne bi vrnili. Kljub temu sem vesela, da sva takrat kot ena redkih ženskih navez pristopili na predvrh Broad Peaka (8036 m).«

Z vzponom na Gašerbrum II (8035 m) pa je Irena Mrak leta 2004 postala tretja Slovenka, ki ji je uspelo preseči višino osem tisoč metrov. Do sedaj je sodelovala na 24 alpinističnih odpravah, tudi v Nebeško gorovje, Hindukuš, Pamir, Tibet in Karakorum, kjer ji je uspelo preplezati več prvenstvenih smeri.

Od Himalaje do Dovžanove soteske

Irena Mrak je doktorsko disertacijo zagovarjala leta 2009 na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani na temo Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Zanimalo jo je ranljivo visokogorsko okolje, saj se to zelo počasi regenerira, za raziskavo pa je izbrala Himalajo. Koliko odprav naravno okolje še prenese brez večje škode? Podobno vprašanje »za milijon plus evrov« postavlja tudi za zavarovano območje Dovžanove soteske: »Koliko obiskovalcev bo soteska prenesla, da se ne bo porušilo naravno ravnovesje? Ves čas je to treba spremljati, biti pozoren. Tek, hoja, gorsko kolesarjenje, padalstvo, plezanje ... toliko modernih stvari se počne na relativno majhnem območju, kot sta Dovžanova soteska in tudi Triglavski narodni park (TNP), podnevi in ponoči. Še živali se ne morejo več odpočiti od ljudi.«

»Varuhinja narave«

Mrakova je peto leto načelnica Komisije za varstvo gorske narave na Planinski zvezi Slovenije (PZS). Sama sicer bolj kot na postavljanje omejitev stavi na ozaveščanje, izobraževanje ljudi. Je članica dveh mednarodnih združenj, povezanih z varstvom gora – Club Arc Alpin in UIAA Mountain Protection Commission (Komisija za varstvo gora), v katerih se osredotočajo na skupne probleme v Alpah ter v gorah na svetovni ravni. »Največja težava, ki jo prepoznavamo, so nove oblike rekreacije ter množičen obisk gora. Drugi problem, ki ga imajo predvsem Avstrijci, Švicarji, Italijani, Francozi, so smučišča, ki silijo vse višje v gore zaradi klimatskih sprememb. Nekako bo treba ustaviti ta trend s postavljanjem žičniških naprav, kajti visokogorje je eno redkih relativno nedotaknjenih območij, ki jih še imamo.«

Preživela po čudežu

Irenina hišna gora za trening je Kriška gora. Najlepša v Sloveniji je Storžič, zanjo še zlasti pozimi po plezalni Kramarjevi smeri. Karakorum v politično nemirnem Pakistanu  ji ostaja najljubši, a najlepši in (še) neosvojen je K2. Če potuješ tako daleč po tržiško, gorenjsko šparovno, potem finančno nekako gre, pravi. »Gore so moje življenje, brez njih pač ni isto.« A leta 2014 bi bil Makalu zanjo skoraj usoden. »Za raziskovanje je bila gora Makalu (8481 m) izjemna priložnost, ker sem dobila fotografije iz naše prve odprave na Makalu iz leta 1972. Lahko sem primerjala krčenje ledenikov v razdobju dobrih štirideset let. Približno štiri tedne sem se gibala nad višino 5800 metrov, kar je za telo precejšen napor. Še danes ne vem, kaj je bil glavni razlog ... zgodilo se je nenadno. Hitro dihanje, nepovezano govorjenje, izguba vida ... Po 24 urah sem se zavedla v bolnišnici. Kasneje so mi povedali, da sem bila, ko so me s helikopterjem prepeljali v katmandujsko bolnišnico Vayodha, brez srčnega utripa, nisem dihala, tudi saturacija je bila kritična. Imela sem hudo metabolično acidozo, je ocenil dr. Prakesh Shrestha in menil, da česa takega ni mogoče preživeti. Moje preživetje v danih okoliščinah so označili kot medicinski čudež.« S to medicinsko »uganko« se še danes ukvarjajo v medicinskih strokovnih revijah, tudi Irenin partner Tomaž, zdravnik in alpinist. Posledica  je sicer Irenin slabši vid, strah pred gorami pa niti najmanj. Že leto po bolezni je bila v Karakorumu. To je za dušo, pove. Ampak vedno s spoštovanjem do gora. »Zmeraj me je zato tudi vsaj malo strah.«

Podor na Velikem vrhu

»Prvo popotnico na pot geografije, ki sem jo spremljala z otroško radovednostjo, mi je dala odlična učiteljica Nevenka Vever v Osnovni šoli Tržič, potem prof. Marjan Luževič v Srednji družboslovno-jezikovni šoli v Škofji Loki. Profesor ni predaval ''geografskega inventarja'', ampak nas je naučil problemsko gledati na prostor,« se spominja Mrakova.

Njeno bogato raziskovalno delo je precej vezano na lokalno okolje. »Zelo zanimiva je bila raziskava podora v Velikem vrhu, ki je povezan z nastankom Tržiča. Odmevna objava v znanstveni publikaciji je bila, da podor skoraj zanesljivo lahko povežemo z velikim Koroškim potresom leta 1348. V tržiški nesnovni dediščini je sicer zapisana legenda o nastanku Tržiča, povezana s tržiškim zmajem ... A kaj, ko nam meljejo že zadnjih nekaj let celo dolino pod Velikim vrhom in naravno vrednoto izkoriščajo za gradbeni material. Vedno mi je hudo, ko grem tod mimo.«

Mrakova je lani s skupino strokovnjakov raziskovala tudi obisk TNP, ugotavljali so predvsem motive za obisk. »Lepa pokrajina, mir in tišina, so nam povedali obiskovalci. S takim obiskom, kot je trend, pa tega drugega kmalu ne bo več. Vprašali smo ljudi, ali bi podprli dnevne kvote na Triglav. So bili precej za to.«

Z veleposlanikom po planinski transverzali

Ameriški veleposlanik v Sloveniji Brent R. Hartley dela Slovensko planinsko transverzalo, Mrakova ga s prijatelji spremlja na planinskih poteh. »Kar nekaj let že sodelujem z ameriško ambasado, in sicer po prejemu ameriške Fulbrightove štipendije leta 2012. Program Fulbright je med drugim namenjen slovenskim doktorskim študentom in podoktorskim raziskovalcem za gostovanje v ZDA, selekcijski postopek komisije Fulbright pa je zelo zahteven. Res jih moraš prepričati, zakaj je ravno tvoj projekt vreden tega. Uspela sem s tržiškim projektom, oceno ogroženosti z vidika podorov, plazov na območju Košute, metode preučevanja pa so bile stične točke z univerzo v Montani, kjer sem bila. To je bila dragocena življenjska izkušnja, Montana pa kot ameriška Gorenjska. In ko si enkrat »Fulbrightovec«, si to, vsaj moralno, za vedno … in to jemljem resno. Tako smo lani in letos izvedli zanimiv dogodek GeoBioBlitz – lani v Dovžanovi soteski in letos v dolini Vrata v TNP, v obeh primerih pa smo vključili osnovnošolce (najprej OŠ Tržič) in skupaj z njimi smo odkrivali in dokumentirali dele narave. Lanskoletni GeoBioBlitz v Dovžanovi soteski je postal celo naslovna zgodba avgustovske številke State Magazina, ki ga izdaja ameriško zunanje ministrstvo.«

Zadnja leta Irena Mrak predava na Visoki šoli za varstvo okolja v Velenju. Svojega znanja ni unovčila v tujini, ponudila ga je doma, a redne zaposlitve ni dobila, čeprav je bila 16 let sodelavka ljubljanske univerze. »Fulbrightova štipendija ti v Sloveniji ne odpre vrat. V tujini je program izjemno cenjen, nas pač ne, ti ga pa zavidajo. Celo tako daleč je prišlo, da to štipendijo, ki finančno omogoča zgolj za silo preživetje v Ameriki za čas izmenjave, v Sloveniji za kazen še obdavčijo.«

Za zdaj pa še ni obdavčeno tisto, kar človek za »spominek« domov vzame iz narave. Denimo dragoceni kamenček iz Dovžanove soteske. »Ne delajte tega, prosim. Po cele vrečke vidim, da ljudje napolnijo in odnesejo.« Irena Mrak svetuje, da dragocene spomine raje posnamete s fotoaparatom in jih delite s prijatelji. Kamenčki naj pa le ostanejo tam, kjer je njihovo mesto. V naravi.