Ne pozabimo na Janeza Ev. Kreka!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 22. december 2015 / 00:00

Janez Ev. Krek (1865–1917) je bil v svojem času eden najvidnejših Slovencev. Bil je vsestranski ustvarjalec: teolog, politik, sociolog, pisatelj, publicist in časnikar ... Zato je naravnost neverjetno, da se ga ob nedavni 150. obletnici rojstva skoraj nihče ni spomnil ...

V čast mi je, da se lahko na tega velikega Slovenca spomni­mo v Snovanjih Gorenjskega glasa. Bil je gorenjski rojak, najraje od vseh slovenskih krajev je imel Selško dolino, od koder je bil doma njegov oče Valentin. Ko je ta kot 28-letni učitelj služboval na Dolenjskem, mu je 21-letna žena Marija 27. novembra 1865 pri Sv. Gregorju nad Sodražico rodila prvorojenca Ivana. »Po očetu je Krek podedoval gorenjsko energičnost, po materi ribniško šegavost.« (Ivan Dolenec) Njegovo življenje in delo je preveliko za en časopisni članek, zato o njem le telegrafsko. V ljudsko šolo je hodil najprej v Komendi, kamor je bil premeščen oče, nato v Škofji Loki, v gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je končal bogoslovje, doktoriral pa je 1892 na Dunaju. S tezo v latinščini, o duhu in značaju apostola Pavla (De spiritu et charactere s. Pauli apostoli). Potem je v ljubljanskem bogoslovju vse do 1916 predaval tomistično filozofijo in fundamentalno teologijo. Hkrati se je razvil v enega najvidnejših politikov, publicistov, sociologov in pripovednikov svoje dobe. Ustanovil in vodil je krščanskosocialno gibanje med Slovenci (1897–1900); po 1900 se je Slovenska krščanskosocialna zveza razširila na 462 društev z več kot 40.000 člani. Od 1901 je bil poslanec v kranjskem deželnem zboru, od 1907 pa v dunajskem državnem zboru, od 1905 podpredsednik SLS. Med številnimi objavami so največjo pozornost zbudile Črne bukve kmečkega stanu (1895) in Socijalizem (1901). Prvi štirje zvezki njegovih Izbranih del so izšli v letih 1923–33, uredil jih je Krekov gorenjski rojak Ivan Dolenec; 5. zvezek je izšel šele 1993. Krek je bil med pobudniki majniške deklaracije 1917 in duhovni oče slovenske poti v Jugoslavijo. Umrl je 8. oktobra 1917 v Šentjanžu, tudi ta kraj je na Dolenjskem, pokopan pa je v Ljubljani, kjer so mu kljub svetovni vojni priredili veličasten pogreb. Leta 2017 bo torej že stota obletnica njegove smrti.

Navezan na Selško dolino, ponos Selčanov

»Po osmi šoli – precej pozno poleti ali že konec septembra – sva z župnikom Marčičem šla na Ratitovec in na Prtovču še našla Kreka. Spremil naju je nekaj časa in nama kazal nova pota, po katerih on hodi – hodil je brez poti – po samih strminah; ko sva se vračala, je naju že čakal z žganci. Takrat je bil nekoliko utrujen. Pokazal nama je tudi novo pot proti domu: skozi grmovje smo prišli vrh Lašnovca in obstali: tik pod nami Železniki. Ko smo se leže pogovarjali, je postal naenkrat mehak in dejal: ‘In vendar imam tudi tale kraj rad! Hudo mi je zanj!’ Pozneje sem zvedel, da je med potjo vprašal župnika: ‘Ali tegale fanta kaj siliš za lemenat? Pusti ga, tudi zunaj potrebujemo ljudi!’ Res je bil župnik po poti proti vrhu Ratitovca začel govoriti o lepoti duhovniškega stanu, češ tudi brez nas se bo človeštvo ohranilo in ne bo izumrlo – pozneje pa me ni več nagovarjal. Čez dva meseca sem nekega večera šel na Dunaju po Florjanarici. Pred seboj zagledam Kreka. Oba sva bila drug drugega vesela – on pa seže v žep in mi stisne petak.«

Tako se je Železnikar France Koblar spominjal enega srečanj z rojakom Krekom, v knjigi Moj obračun, 1976. Krek (kot rečeno) ni bil rojen Selčan (iz Selc je bil njegov oče, njemu pa so rekli kar »Štokarjev gospod«), vendar je imel te kraje za svoj drugi dom, posebno rad in pogosto se je zadrževal na Prtovču. Železnikov ni maral, o tem piše tudi Koblar. »V Železnike ni rad zahajal, kadar pa je ‘šel skozi vas’, se je oglasil tu in tam, vse tako mimogrede, kakor je mimogrede stresal dovtipe. Oster politični boj, ki se je v Železnikih razvnel, vedno večji vpliv gosposkega liberalizma, zlasti pa obupni gospodarski položaj, ki se ni dal obrniti na bolje, so ga odvrnili od Železnikov – njegove gospodarske zamisli so se bolj in bolj opirale na kmečko okolico …«

Socialno čuteč politik

»Med vsemi zli, kolikor jih ima v družabnem oziru naša doba, je eno najškodljivejših – pomanjkanje socialnega čuvstva. In to je izvel liberalizem. Vsakemu je dal v nekem pomenu svobodo. Ostavil je človeka samemu sebi, češ: bojuj se! Če si dovolj močan in dovolj premeten, si boš rešil življenje, si ga dolgo ohranil in lahko tudi obogatel, če ne – ni te škoda! Tako je postavil liberalizem posameznika v boj proti vsem, tudi za dušne blagre. Če si boš rešil vero in nravnost v tem boju, prav; če pa ne, je državi ali človeški družbi vseeno; saj ti bo že ostrigla peroti, če boš hotel rabiti svojo nravno prostost čez gotovo mejo. Saj je še v tej meji nravni podlosti mesta več nego dovolj! / Tako si stojimo sedaj nasproti, čudeč se, odkod taka razkosanost, odkod ta needinost. In vendar je naše javno življenje le pravi odsvit liberalnih načel, ki ga vladajo. In ta načela izvirajo iz temelja: Vsak sam zase! Vsak sam zase živi, zase delaj, zase se bori; vsak sam zase moli, če misli, da je treba, zase trpi, zase umri! Človek naj pozabi na naravno sorodstvo vseh ljudi, naj zatira svojega srca željo, ki ga sili k bratu, pomagat mu v veselju in žalosti; človek naj pozabi na en namen, ki ga veže z ljudmi; naj pozabi nadnaravno sorodstvo, na skupnega očeta in skupno domovino! Vsak sam zase! / In to grozovito načelo že slavi precej časa svoje orgije po zemlji. Ob levi in desni padajo mnogobrojni onemogli na stran, ki jih je podrl neenaki boj človeških delovnih moči – s kapitalom; vera in nravnost se izgubljata iz družbe, ker sta baš najhujši nasprotnici liberalizmu in njegovim načelom. Vmes pa kliče krščanstvo: ‘Ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi.’ Vsak za vse in vsi za vsakega!«

Gornje besede so iz Krekovega članka Kje manjka?, objavljenega že leta 1892. Potrjujejo, da je bil Krek res krščanski socialist, hkrati pa kot vnet katolik tudi zagret nasprotnik liberalizma, proti kateremu so Anton Mahnič, Krek in drugi prav v tistih letih sprožili pravi kulturni boj. Njegovo razmišljanje je več kot sto let pozneje znova aktualno, to pot v odnosu do liberalnega kapitalizma, ki je prav tako asocialen kot njegov zgodovinski predhodnik … Krek torej ni bil velik le v svojem času, še vedno oziroma spet je aktualen.