Novi prostori in izzivi kulturnega

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 22. december 2015 / 00:00

Kaj vse je kulturno? Je kulturno le tisto, kar ustvarjajo različni umetniki, »uporabniki« njihovih del pa vse to konzumiramo ...? Ali pa se moramo kulturno odzvati tudi na nove izzive, ki jih prinaša življenje? Denimo: v odnosu do okolja in do nepovabljenih prišlekov ...

Vse umetniško naj bi bilo hkrati tudi kulturno. Pesniki, pisatelji, dramatiki in esejisti pišejo, bralci jih beremo, kupujemo njihove knjige v knjigarnah ali pa si jih izposojamo v knjižnicah. Knjižnice so vse bolj obiskane, postajajo kulturni prostori par excellence. Hodimo na literarne večere, kjer se največkrat predstavljata poezija in proza, dramski teksti pa zares zaživijo šele uprizorjeni na gledaliških odrih. Cineasti filme ustvarjajo, cinefili jih gledamo, žal vse bolj na domačih ekranih in vse manj na velikih platnih v kinodvoranah, kjer je filmski užitek gotovo največji. Slikarji in kiparji so poznali že boljše čase, ko so veliko svojih del tudi prodali. V zadnjem času sem govoril z nekaterimi vrhunskimi avtorji slik in kipov, ki so mi potožili, da nič več ne prodajo. Slikajo in kiparijo pa še naprej in svoja dela postavljajo na ogled v galerijah. Tudi obisk muzejev ne upada. V njih muzealci vzorno ali vsaj strokovno skrbijo za premični del kulturne dediščine, na novo pridobljene predmete najprej popišejo, jih uvrstijo v svoje zbirke in postavljajo na ogled na stalnih ali občasnih razstavah. Manj sreče ima nepremična dediščina, zlasti stare hiše, ki smo jih v desetletjih po drugi svetovni vojni povečini podrli ali pa se iz njih izselili in jih prepustili zobu časa. Svoj čas se je pri nas veliko gradilo in tako so imeli tudi arhitekti veliko dela. Zadnja leta ga imajo manj. A kaj je lepšega kot prebivati ali vsaj uživati v na novo postavljeni arhitekturni stvaritvi!

Kaj smo še pozabili? Glasbo! To čudovito kreacijo, za katero pravijo, da je v umetnosti to, kar je v naravoslovju matematika. Pa ne mislim le na tiste kompozicije, ki jih poustvarjene poslušamo v koncertnih dvoranah, na baletnih in opernih odrih pa v njih uživamo tudi z očmi. Mislim tudi na pop(ularno) glasbo, ki je poleg kina najbolj ljudska umetnost. In te ne poslušamo le na koncertih, ampak predvsem v vsakdanjem življenju, tudi ko se nekam peljemo ali stojim za točilnim pultom. Letos se je poslovil Slavko Avsenik (1929–2015), ki je v popularni glasbi postal eden svetovnih prvakov, doma pa si Prešernove nagrade za življenjsko delo ni zaslužil. Vse več nas je takih, ki trdimo, da bi morali moč neke glasbe presojati tudi po številu ljudi, ki jo posluša, in ne le po domnevni visoki umetniškosti. Je ljudska kultura res manj vredna od elitne? Je pa res, da so tudi v domeni kulturnega nekatere reči, ki že po svoji naravi niso za množično uporabo. Takšno je, denimo, gradivo, ki ga hranijo naši arhivi in v njih čuvajo vrli arhivisti. Zlasti starejši dokumenti, ki jih lahko berejo le tisti, ki obvladajo staro nemščino in njeno pisavo ali pa latinščino. Ti so posebni užitkarji tudi v kulturnem oziru …

Kultura v širšem pomenu

Kultura je seveda veliko širši pojem od tistega, kar v živo ustvarjajo umetniki, ali vse tisto, kar je bilo ustvarjeno nekoč in je zajeto pod skupnim pojmom kulturne dediščine. Tako govorimo o kulturi medčloveških odnosov in celo o politični kulturi, pa o telesni in bivalni kulturi in tako naprej. Vsega kulturnega ne bi našteval, raje se osredotočim na dve kulturni »disciplini« ali vsaj odnosa, ki sta se pojavila na novo. To sta naš odnos do okolja in odnos do tujcev. Recimo prvemu okoljska kultura, drugemu pa kultura strpnosti. No, če smo dosledni: to nista novi obliki kulture, bolj gre za to, da sta letos prišli še bolj in na novo do velikega izraza.

Ekološka zavest se je pojavila že v zadnjih desetletji minulega stoletja, a bila je bolj zadeva marginalcev, t. i. okoljevarstvenikov, »ta zelenih«. V zadnjem času pa se je spričo grozečih podnebnih sprememb izkazalo, da je to problem, ki zadeva vse človeštvo in je planetarne narave. Pravkar minule podnebne konference v Parizu se je udeležilo kar 195 držav in po dolgi razpravi so soglasno sprejele zavezujoč dogovor. Kako učinkovito ga bodo nekatere države uresničevale, zlasti največje onesnaževalke – to je zdaj vprašanje! A to ni vprašanje tega zapisa. Tu želim izpostaviti le dejstvo, da se ekološka kultura krepi in da ne zadeva več le nekaterih, postala je občečloveška vrednota. Kot taka se je izkazala tudi na pariški konferenci. Dejstvo, da so pobudo na tem področju prevzele države, pa nas ne odvezuje od pravice in dolžnosti, da si za višjo stopnjo okoljske ozaveščenosti in prakse prizadevamo tudi mi vsi, bodisi kot posamezniki ali pa kot pripadniki določenih organizacij.

Okoljska zavet je torej splošna, eden njenih najvišjih izrazov pa je okoljska etika kot znanstvena disciplina. Le malo nas je takih, ki vemo, da na Gorenjskem živi in piše eden najboljših teoretikov v teh rečeh. To je filozof Anton Mlinar (1952), po rodu Žirovec, zdaj živi v Kamniku. V začetku leta je pri Univerzitetni založbi Annales v Kopru izšla njegova knjiga Okoljska etika in trajnostni razvoj (z letnico 2014), temeljno delo na tem nadvse aktualnem področju. V letošnjem Žirovskem občasniku sva naredila obsežen intervju, v katerem sem ga povprašal tudi po njegovem odnosu do beguncev. Vprašanje je bilo: »Ta pogovor začenjava proti koncu avgusta 2015, ko so najvidnejše slike na evropskih ekranih begunske. Kaj pa, če ti begunci pridejo tudi k nam … Kakšen bi moral biti naš odziv z etičnega vidika?«

Mlinarjev odgovor: »To ni hipotetično vprašanje. Meni se zdi najhuje to, da so ljudje na begu iz razlogov, ki jim že vnaprej s stoodstotno gotovostjo preprečujejo, da bi bili kjerkoli ‘doma’. Sedanja begunska kriza kaže na hudo krizo ‘domovine’. Begunstvo in revščina sta stalnici v okoljski etiki predvsem s tega vidika, da si ljudje dejansko sami kopljemo grob. Ohranjamo načine življenja, ki ne ohranjajo načinov življenja, ki ohranjajo življenje. Prepričan sem, da beguncem še tako velika gostoljubnost ne more dati doma. Nihče jim ne more zares pomagati. Lahko pomagamo sebi, da bi začeli o domu, domačnosti in domovini razmišljati drugače. Kam spadajo vsi ti plotovi, žice, kamere, visokotehnološka navlaka v naših krajih? V bistvu skrivamo svojo krivičnost …«

V odnosu do beguncev naj bi vsi opravili svojo dolžnost: vlada, policija, vojska, mediji … Mnogi pa so se v preizkušnji svojega odnosa do teh nesrečnih prišlekov izkazali za nekulturne. Kultura naših odnosov do narodnostno, versko, rasno, spolno in še drugače drugačnih je etično in praktično polje, kjer nas čaka še veliko dela.