Senzacija zanju le dobra novica

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / nedelja, 28. februar 2016 / 11:56

Oči ne samo slovenske, ampak tudi svetovne javnosti so te dni uprte v »čudež« v Postojnski jami – v jajčece človeške ribice, pritrjeno na steklo akvarija v Koncertni dvorani, ki ga je 30. januarja opazil eden izmed vodnikov v Postojnski jami. Samica je nato izlegla še 54 jajčec.

Človeška ribica iz Postojnske jame je tako v preteklih dneh postala prava svetovna senzacija. A ne za Gregorja Aljančiča, vodjo Jamskega laboratorija Tular, ki ga je pred 55 leti zasnoval njegov oče Marko Aljančič in je edini laboratorij te vrste v Sloveniji. Poleg podzemnega laboratorija v Moulisu v francoskih Pirenejih je tudi edini kraj, kjer se človeške ribice uspešno razmnožujejo zunaj svojega naravnega habitata. Od leta 2002 v Jamskem laboratoriju Tular raziskujejo tudi majhno kolonijo črne človeške ribice, izjemno ogrožene temno obarvane podvrste. »Izleganje jajčec človeške ribice gotovo ni čudež, je pa dovolj redek in skrit dogodek, da ga v naravi še nismo dokumentirali. Senzacija bo, če se bomo končno zavedeli dolgotrajnih posledic onesnaževanja krasa in pitne vode,« o »čudežu« iz Postojnske jame meni Aljančič. Jajčeca človeške ribice so zagotovo dobra vaba za obiskovalce, sicer pa so jih imeli tudi v Postojnski jami že priložnost razkazovati. »Na začetku 19. stoletja se je še zastavljalo vprašanje, ali gre sploh za odrasle živali, saj so na zunaj vse življenje videti kot ličinke,« razloži Gregor Aljančič in doda, da so jajčeca človeške ribice v Postojnski jami prvič videli že leta 1875. »Jamski vodnik je v vedru, kamor je dal ujeto človeško ribico, da bi jo pokazal obiskovalcem, naslednji dan opazil jajčeca. Takrat so spoznali, da se razmnožujejo z jajčeci, žal pa so vsa propadla.« Kolikor vedo iz laboratorijev, samica izleže od dvajset do sedemdeset jajčec, v povprečju se jih dejansko izleže le pol. »Nekatera niti niso oplojena, druga postanejo hrana ostalim jamskim živalim, saj hrane v podzemlju ni v obilju, pogoste so tudi okvare tekom razvoja zarodka,« pojasni Aljančič. Skupaj z očetom je imel prvič priložnost opazovati jajčeca človeške ribice leta 1993. »Pred tem sva že našla mladičke, a nisva videla jajčec, iz katerih so se izlegli.« Od takrat so v laboratoriju Tular že več kot dvajsetkrat spremljali odlaganje jajčec, od leta 1998 s pomočjo infrardeče kamere. Zdaj se razmnožujejo tudi že v Tularju vzgojene živali. Kljub tem uspehom gre za zelo redek pojav, pojasnjuje Aljančič, saj se samica razmnožuje samo vsakih sedem ali več let. Za sedemdeset jajčec, ki morajo vsa biti opremljena z energijo za razvijajoči se zarodek, mora kljub pomanjkanju hrane v jamskem svetu samica zagotoviti ogromno zalog. »Tega ne zmore zagotoviti vsako leto, ampak varčuje dolga leta.« Za to mora imeti tudi primerne razmere. »V ujetništvu se le izjemoma zgodi, da samica izleže jajčeca. Po letu 2002 je Postojnska jama močno izboljšala razmere v tamkajšnjih akvarijih, trud Slavka Polaka iz Notranjskega muzeja ter prenos znanja iz Tularja že kažejo dobre rezultate,« pojasni Aljančič. Samica lahko jajčeca izlega več tednov, mladički pa se nato izležejo v približno štirih mesecih. Prvi »naraščaj« je tako v Postojnski jami najverjetneje mogoče pričakovati šele v juniju. »Razvoj v jajčecu je namreč odvisen tudi od temperature – višja ko je, hitreje poteka razvoj.« Skoraj vse, kar danes vemo o človeški ribici, so odkrili v jamskih laboratorijih, ker je kraško podzemlje skoraj nedostopno, je poudaril Aljančič. V laboratoriju je namreč moč spremljati celoten življenjski krog. »A kljub temu danes še vedno več vemo o njihovi notranji zgradbi kot pa o tem, kako pravzaprav živijo, kako se prehranjujejo in razmnožujejo, skratka, kako so se prilagodile na jamsko okolje,« pravi Aljančič in dodaja, da nam je ob naraščajočem onesnaževanju na Krasu brez tega znanja in praktičnih ukrepov ne bo uspelo ohraniti. Varstvo človeške ribice in njenega podzemeljskega habitata pa je lahko uspešno le ob stalnem izobraževanju javnosti, usmerjenem v verodostojno promocijo človeške ribice kot enega najpomembnejših simbolov svetovne naravne dediščine ter raznovrstnosti jamskega živalstva s poudarkom na varovanju podzemne vode. Onesnažen habitat človeške ribice namreč obenem pomeni tudi oporečno pitno vodo.