Nazaj v »kvihtalnice«

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / četrtek, 25. februar 2016 / 14:17

Pozimi ni moč srečati ptic in starih ljudi. V redu, sem in tja vidiš kako vrano, ki sameva na goli zamrznjeni veji in se dere, da bi vedeli, da še živi. In če si zgoden, boš pri cerkvi srečal kako sivo glavo, pokrito z ruto ali klobukom, ki gre k maši ali ravno odhaja od nje. Starostniki jim pravimo v medicinsko-športnem žargonu. Oni sebe kličejo drugače. Pri lastnem opisu se največkrat omenja nemška ali gorenjska, ne vem več, čigava beseda je to: »fertik sm« ali »povsod trd, samo tm mehk« ali pa celo »nč ne de, sj bom druh tedn umrl ...« Stari ljudje v glavnem jamrajo – podobno kot uspešni obrtniki. Naravnost uživam, ko jih poslušam, hkrati pa si predstavljam sebe v njihovih letih. Bolj ko se jim približujem, bolj mi je jasno, da te nič ne zgreši, ali tako kot je večkrat dejal moj pokojni oče: »Ti lahko delaš, kr češ, se upiraš, revolucioniraš, ravnaš krive reke, ščiješ proti vetru ... na koncu boš itak poslušal Avsenike in užival v goveji juhi.« Precej resnice je v tem. Vendar on ni doživel starosti, kaj šele visoke starosti, in zato ni mogel vedeti, da človek pride v fazo, ko Avsenikov niti slišati ne more (spet) več, govejo župo pa primerno ohlajeno lahko pije in nič več je. Starostniki in njihov šport ...

Ni treba razlagati, da moramo biti vse življenje v formi, če hočemo živeti lažje. Ni res, da je najlažje bivati v sedečem ali horizontalnem položaju. Zavedati se moramo, da obstajajo ljudje – in teh je baje vsako leto več – ki uživajo zaslužen pokoj, penzion po domače, in so še vedno čili in zdravi. Potrkajte na les. In kar naenkrat se zavejo, da nimajo kaj početi. Prvi tedni so rešeni, izpolnjujejo svoje obveznosti in se hvalijo, da jim stalno primanjkuje časa, vendar se prej kot so si predstavljali zgodi, da se »jermen sname« in jih zajame tisti strašni občutek, da je vsega konec, da so zdaj pa res popolnoma neuporabni, da je naslednja postaja samo še ... (hotel sem opisati žaro, pa je ne bom). Strokovnjaki trdijo, da od dvajsetega do sedemdesetega leta izgubimo pet kilogramov mišic. Lahko bi rekli, da jih pri sedemdesetih niti ne potrebujemo kaj prida, saj se moramo tako ali drugače končno odpočiti. Vendar zadnja leta so naša življenja precej drugačna. Pravijo, da je današnji petdesetletnik pravzaprav »bivši« tridesetletnik, da je šestdesetletnik pravzaprav petdesetletnik in da je sedemdesetletnik končno zrel za frišnega penzionista. Tako pravi stroka. Vendar mi, nejeverni Tomaži, pri tej razlagi vedno vidimo zaroto o podaljševanju delovne dobe. Ne bodo nas kar tako prepričali. Leta gredo in ni jih moč ustaviti – in kdo bi si še pred kratkim mislil, da bomo športni delavci starostnike spet gnali v »kvihtalnice«, kajti najnovejša dognanja in raziskave govorijo, da so za starostnike vaje z utežmi še kako dobrodošle in so že pravzaprav pravi hit. Prej ko z njimi začnemo, prej se nam bodo odprla vrata, ne v raj, ampak v športne aktivnosti, za katere smo že bili prepričani, da smo prestari ...