Razmejitve v času

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / četrtek, 25. februar 2016 / 14:22

Preprosto povedano – živeti sedaj. Nekatere ljudi zanese v sanjarjenje. Ure in ure so sposobni sanjariti, kako bi bilo, če bi bilo, in kdaj bo tako. Dokler nas to ne ovira pri opravljanju dnevnih obveznosti, to ni problem. Ko pa je sanjarjenja preveč, se moramo ustaviti, sami sebe vprašati, kaj se dogaja in kako bomo ukrepali. Nezdravo je takšno sanjarjenje, kadar na ta način bežimo od nečesa neprijetnega pri sebi. Običajno takšne težave lahko odpravimo dokaj hitro. Vidimo, da brez učinka trošimo čas in da to delamo pogosto. V takšnih primerih tudi ni smiselno, če se jezimo na najbližje, ki so nas na to opozorili. Premislimo, morda imajo pa prav.

Težje je pri razmejevanju dogodkov za nazaj. Težko si priznamo, da ima naša zgodovina vpliv na naše sedanje življenje. Mnogokrat rečemo: »Kar je bilo, je bilo in o tem ne želimo razmišljati in še manj govoriti.« Globoko dejstvo pa je, da so se nam možganske povezave (sinapse) najbolj intenzivno ustvarjale v prvih treh letih življenja, ko je gostota možganskih celic (nevronov) pri otroku največja. Kakor je otrok v teh letih doživljal sebe, starše in druge pomembne ljudi, tako bo celo življenje presojal sebe in svet okoli sebe. Zato pravimo, da v otroštvu kar srkamo primarno družinsko vzdušje. Kot otroci se temu ne moremo in ne znamo upreti. Ta vzdušja pa se nam ne vpišejo samo v možgane, temveč v celo telo. Če smo doma imeli več prijetnih, srečnih, mirnih in ljubečih trenutkov kot neprijetnih, bomo imeli v sebi očala oz. senzorje, ki bodo svet, ljudi in dogodke okoli sebe v odrasli dobi prikazali srečno in veselo. Zaradi naše zgodovine (oziroma otroštva) ne samo da si na določen način razlagamo življenje, ampak v svoje življenje privlačimo podobne ljudi in dogodke. Tega pogosto niti ne opazimo. Vedno, brez izjeme, pa si nehote ustvarjamo (oz. to storimo s pomočjo drugih ob sebi) zelo podobno ali isto vzdušje, kot smo ga imeli v domači primarni družini. Navzven se to opazi, ko presenečeno ugotavljamo, da uporabljamo iste besede ali celo stavke, kot so jih naši očetje ali mame (in kako zelo nam je to včasih šlo na živce).

Ker svet vendarle teži k dobremu in ker smo mi razumna bitja, bomo sprejeli, kar je bilo dobro, in hkrati smo dolžni popraviti, kar ni bilo dobro. Popravljati bomo lahko začeli, ko se bomo zavedali, da se nam mnogo stvari le ponavlja in ponavlja z namenom, da to popravimo. Tako zahteva narava – tega se nisem izmislil pisec te kolumne. Dokler se ne odločimo, da bomo zapustili stare vzorce, smo le avtomati, ki nesvobodno reagiramo na besede in dejanja soljudi. Zato bodimo pozorni na to, kar se prebuja v nas ob sočloveku, in prevzemimo odgovornost za svoje reakcije. Vedno smo samo mi odgovorni za svoje reakcije.