Pogledi tedanjih komunistov (4)

Besedilo: Franci Ajdovec
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Iz prejšnjič omenjenega kratkega zapisa je razvidno, da kljub velikemu številu ljudi, ki so sodelovali na tako imenovanih šenčurskih dogodkih, zborovanje sploh ni bilo iz vidika varnosti ogroženo, pač pa so bili pri tem važne samo zahteve, ki so jih izražali že takrat zavedni Slovenci, za samostojno Slovenijo. Te zahteve in parole so med sojenjem napravile v zavesti Slovencev nepozaben vtis.

Pri tem je tudi pomembna ugotovitev, da se je ta zbor končal mirno in razumno, pa čeprav so pri tem nastopali tako zagovorniki takratne Jugoslavije kot zagovorniki samostojne Slovenije. To pomeni, da smo Slovenci dokaj enotni, ko gre za pomembne odločitve, kar se je mnogo kasneje odrazilo tudi na plebiscitu za samostojno Slovenijo. To kaže na to, da se je začelo nasprotovanje in sovraštvo med ljudmi, v tedanji občini Šenčur in v njeni širši okolici, porajati z ustanovitvijo Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1934, dve leti po šenčurskih dogodkih, so po prizadevanju domačina Janeza Mlakarja, delavca jeseniške železarne, v Šenčurju ustanovili organizacijo KPJ. Mlakar je bil od leta 1917 zaposlen v železarni na Jesenicah in že leta 1920 je postal član KPJ - takratne Delavske socialne stranke Jugoslavije. Iz zapisov Janeza Mlakarja in tudi drugih avtorjev iz te organizacije je razvidno, da je ta organizacija v naslednjih letih močno vplivala na družbeno in politično življenje v tem delu Gorenjske, zlasti med drugo svetovno vojno in takoj po njej.

V letu 1939 so v Šenčurju ustanovili tudi mladinsko komunistično organizacijo SKOJ. Delovanje le-te je Janez Mlakar podrobneje opisal v obširni knjigi Petorica. Obe organizaciji sta imeli tudi globok in tragičen vpliv na takratne vodilne udeležence tako imenovanih šenčurskih dogodkov. Ne nazadnje pa je bilo od leta 1934 dalje družbeno in politično ter tudi strankarsko življenje v šenčurski občini in njeni okolici zaradi prisotnosti komunistične partije vse težje. Janez Mlakar v svojem prvem delu Kronike Šenčurja, na straneh 61 do 77 in tudi kasneje, pojasnjuje šenčurske dogodke zelo negativno in obe opciji, tako liberalno kot klerikalno, zelo kritično ocenjuje. Navaja tudi neresničen podatek, da se je na šenčurskih dogodkih zbralo pet tisoč ljudi, kar je absolutno pretirano.

Značilno je, da Mlakar vse politike, ki so takrat delovali na kakršni koli strani, zlasti če so zagovarjali pot k samostojni Sloveniji, zelo negativno, celo sovražno obsoja. Mlakar nadalje govori, da se pri šenčurskih dogodkih komunisti ne bodo udejstvovali, saj ta shod ni nič drugega kot navaden vaški pretep. Zanimiv je tudi njegov dobesedni citat: »Jaz, ki sem to gledal, sem se spomnil tega, da bodo črnuhi in klerikalci sami rušili cerkve in pobijali župnike, tega nam komunistom ne bo treba, ker bodo to oni že sami opravili brez nas …«