Nominator 237

Besedilo: Gorazd Šinik
Kategorija: Prosti čas / petek, 16. februar 2007 / 05:00

Oni dan, ko je teta Zima s čudovitim vremenom ponujala vse radosti letnega časa, ki očitno mineva, so z vabilom izzvali z našega morja. Ker že tako in tako bolj diši po pomladi kot po pravi zimi, bo na morju prav »luš´no«, si rečem. In s precej veselja skozi predor Kastelec, upam, da se za Kozino in po Dekanih zazrem na sončen Tržaški zaliv. Nič! Meglica ni narekovala kičasto lepega vremena, še vedno pa se je obetal zanimiv in poučen dan. V krajinskem parku v Seči ob kanalu Sv. Jerneja nasproti starodavnih Sečoveljskih solin so nas pričakovali ribogojci iz družinskega podjetja Fonda. Ko smo pred časom v eni izmed znanih gostiln okušali gastronomske zmogljivosti njihovega Piranskega brancina, me je družinska zgodba tako navdušila, da sem želel vedeti in videti domala vse. O ribah in morski prehrani zagotovo vemo premalo, saj smo Slovenci pošteno pod evropskim povprečjem. In tovrstni družabni dogodek na morju, skorajda na tisti navidezni državni meji, ki buri duha in razpoloženje, je bil pravi, da smo ob strokovni razlagi slišali veliko zanimivega o ribogojnici, školjčišču klapavic, strašno dragi prehrani, vremenu in o 800-letni zgodovini naravnega rezervata. Še pred odhodom iz ribogojniške »baze«, medtem je biolog, potapljač in predsednik Zadruge morskih ribogojcev iz Seče Lean Fonda pripravil vse potrebno v čolnu, me je fotografska zvedavost potegnila k sosedom. Stare lesene barke, nekakšen njihov zadnji pristan, urejeno pokopališče, je mamilo mojo zvedavost. Pod nadstreškom je brnela brusilka, dišalo je po ožganem lesu, možakar je v prirejeni kuhinji na prostem pekel pečenico … In potem srečam Borisa Cepudra, menda ga prav vsi poznajo pod imenom Buco. Ugo Fonda, Leanov in Irenin oče, prav tako potapljač ter mednarodno priznani strokovnjak za podvodno biologijo, pove, da so Bucota »na morju« že vzeli za svojega, čeprav prihaja iz Kamnika. Smeh. »Ja, eni igrajo golf, mi pa delamo nove in obnavljamo stare bracere,« pokaže Boris Cepuder na počivališče bark. Pove, da so že dolga leta organizirani v društvo Bracera, tako se imenuje obalna tovorna barka, včasih jadrnica iz 16. stoletja. »Od pomladi do jeseni plovemo in uživamo, čez zimo pa delamo,« se smehlja odvetniku Borisu Cepudru, ki ves svoj prosti čas preživi ob morju. Kar ne verjamem očem. »Saj vse poznam, vaše Kranjčane, od Brinovcev, Reboljev, Gerota, Šanca in še koga,« je zgovoren Buco in odkrije še del svoje mladostne športne aktivnosti. Bil je vaterpolist Kamnika in Olimpije prav v času, ko se je Triglavu dogajala prva »jugo« liga. Še bi o lesenih morskih gospodičnah, pa nas je Lean Fonda zvabil v naslednjo zgodbo. Meglico je odnašalo, šklepetal je počasen čoln, na desni Marina, naravnost Crveni vrh in hrvaško školjčišče, na levi mične soline in še dlje v zalivu izliv reke Dragonje. Račke, čaplje, ponirki in kormorani. Lean je prepričan, da je kormoran najbolj »frajerski« ptič: leti, hodi, plava, se potaplja do 100 metrov globoko in ima strašansko urejen lovski sistem. Da jih je veliko preveč, ni nobenega dvoma. V počasni in prijetni plovbi smo slišali cel kup zanimivega o morski biologiji, o potapljanju, ki je ob ribogojstvu Leanova dodatna profesionalna dejavnost. Ob prihodu v ribogojnico pa smo se prepričali, zakaj so njihove ribe zdrave ribe. »Imamo najboljše mladice in najboljšo svetovno hrano,« razlaga skrivnosti težaškega in finančno napornega posla Lean Fonda in si na hrbet naloži sina, simpatičnega Eneja. Celodnevna morska zgodba je tako zanimiva in celovita, da potrebuje veliko več prostora. Enej je z očetovo pomočjo ribicam vrgel hrano in morje je oživelo. In oživela je ideja, da se nam, »Kranjcem«, predstavi zgodba družine Fonda. Za to bo oziroma je včeraj v četrtek poskrbel kuharski mojster Matjaž Erzar – Matiček. Takole premočenega, v kuharski opravi sem ga ujel z brancinom v roki, ko je lomastil iz 12 stopinj hladnega morja. Iz morja v njegovo krušno peč, kjer nastajajo kuharske skrivnosti. O njih zanesljivo prihodnjič, saj se je v prezasedenem gostišču dogajala zanimiva druščina.

Podobno vesela je bila druščina na sobotni večer na Šmarjetni gori nad Kranjem. Na precej okrogel rojstni dan je povabila Kranjčanka Vesna Frelih, podjetnica, ki spretno sešteva, množi, deli, se pogovarja o odstotkih ter vrednostnih papirjih, kotacijah in svežnjih. V hotelu Bellevue so s stropa že viseli valentinovi srčki in v podobno radostnem razpoloženju so slavljeni Vesni vse najboljše želeli starši, družina in prijatelji. Kup daril, rož in še lepših želja. Vesna je pomladno žarela in njen še brez zakonskih obveznosti dolgoletni drug Matjaž Kozelj je bil videti prav tako radostno. Matjaž, pred leti plavalec in zatem še vaterpolist, je bil dolga leta v Gorenjskem tisku, še vedno pa velja za enega največjih računalniški strokovnjakov, še posebej v okolju Apple Mac. In ko je Vesni v čast zapela vedno šarmantna Nuša Derenda in so ubrali s skupino Viktory »kol´k´r kapl´c tol´ko let«, se je dalo videt veliko plesnih mojstrov in ogretih teles. Ni kaj, dober žur. Takole razpoloženih »pomembnežev« se čez dan ne da srečevati. V prijateljsko poslovnem klepetu sem zmotil poslovneža iz Celja Boštjana Marovta, ki ga že kar nekaj let na Gorenjskem dobro poznamo, nekateri pa celo spremljajo, in Vesninega brata, pravnika Renata Freliha. Imela sta si kaj reči. Renato Frelih, tudi on v mladosti športnik, atlet dolgoprogaš, se je po 19 letih dela v Zavarovalnici Triglav ter »preživetih« vsaj štirih šefih in vodenju slovenskega Jedrskega poola razšel kot zanesljivo zadnji kader Nade Klemenčič. Iz Kranja v Ljubljano je Renata pripeljal še Franc Lotrič. V 11 letih, tudi kot glavni šef za upravljanje s človeškimi viri, kadrovnik po naše, sekretar uprave in izvršnik za premoženjsko zavarovanje, se pravi, da veliko ve in zna, se je zdaj zapisal odvetniški praksi. Do naslednjega izziva. Enega izmed poslovnih pa je našel Boštjan Marovt kot šef družbe pooblaščenke v »nesrečnem« Iskraemecu. Pa smo kljub vsemu raje plesali in nazdravili. Kdor ni bil bolan, virozen in kašljajoč. Le da niste zamudili valentinovega. Sam sem tulipane poslal kar prek SMS-a. Ni izpadlo slabo, haha.