Huda vojna leta, 11. del

»Neprijateljski avion« je pomenilo, da se je vsak moral čim prej skriti pod posteljo. »Poplava!« Vsak je moral splezati na polico, kjer smo imeli zložene obleke. Za vse ni bilo na policah prostora, in kdor je bil prepozen, je gotovo občutil vsakovrstne sankcije. Zgodilo se je celo, da polica ni zdržala in je vse skupaj zgrmelo na tla. To in podobno smo tolikokrat doživljali sredi noči, prebujeni iz spanca. Posebno smo občutili, če so se kaplarji vrnili iz vasi pijani. Večkrat so nam v hodniku zamešali čevlje, ki smo jih imeli zložene v vrstah. Potem pa so ugasnili luč in uprizorili »uzbuno« ter uživali ob prerivanju in gneči. Zraven klicev »brže, brže« je po naših hrbtih padalo s kaplarjevim opasačem. Nemalokrat je ta ali oni kaplar stopil k vratom kopalnice in je z vso močjo udrihal po nas, vstopajočih nagcih, kar tako, ustrezajoč svojemu sadizmu. Pri vežbanju so nas podili sem in tja, to pa tako, da je na koncu poti čakal spočit kaplar z opasačem v roki in po ukazu »na levo krug« je padalo po vsakem, kogar je dosegel. In tako dalje, dalje … Še moj lasten primer: Večino vojaških vaj sem znal že pred prihodom v vojsko. Zato tam nisem s tem imel težav. In mi je kaplar dal tovariša, regruta, naj ga jaz naučim vsega potrebnega. Ni mu uspeval korak, ne vojaški pozdrav ne ravnanje s puško. Trudil sem se, toda pri tem bi bilo treba časa. Kmalu je kaplar prišel gledat, kako napredujeva. Videč, da ni uspeha, je meni ukazal, naj onega udarim po licu. Misleč, da ne jemlje ukaza resno, sem kaplarja pogledal. Ukaz je surovo ponovil. Da bi bil »volk sit in koza cela«, sem tovariša slednjič res udaril, vendar le toliko, da ni dosti občutil. Kaplar nato meni: »Dodži vamo, ja ču ti kazati, kako se to učini!« In me je z roko mahnil v obraz s tako silo, da sem se kar opotekel. Take in podobne so se v tej vojski ponavljale še in še. Pritožbe ni bilo. Sam sem tudi nekoč pozneje dobil tak nezaslužen udarec. Pa sem si dejal: »Prva je prepovedana, druga ne več!« Brž sem si prislužil sedem dni zapora. Ko sem na raportu zanikal kaplarjeve laži, je komandir zakričal name: »Šuti, ja verujem kaplaru, nek govori, šta hoče! Ti kaplare, da ga odmah steraš u zatvor!« Pred očmi se mi je stemnilo ob teh besedah. V trenutku sem se domislil primerov od doma, ko je bil ta ali oni ribič ali divji lovec obsojen na dva ali tri dni zapora. Pa je o tem govorila vsa fara. Jaz pa torej celih sedem dni! Ali se bom sploh živ vrnil, me je resno skrbelo. Tudi sem se spomnil, da vojak v zaporu vsak drugi dan dobi samo kruh in vodo. Jaz pa sem vselej le lačen … Kaplar je potem hotel pokazati vso svojo moč. Pred kasarno je zbral vse mlade vojake iz treh čet, bilo nas je čez dvesto. Kajpak so tudi vsi kaplarji sodelovali. Razvrstili so nas v obliki odprtega kvadrata. Kaplar je zaklical moje ime. Moral sem iz vrste. Glasno je vsem razglasil moj »greh« in tudi kazen zanj. Štirim vojakom je ukazal »nož na puško« in jih razpostavil okrog mene. Ostrina bajonetov se je bleščala v soncu. Meni je odvzel puško in opasač s torbicama za municijo. Potem še dežno pelerino. Slednjič sem moral izvleči še trak od spodnjih hlač in vezalke od čevljev. Zahteval je tudi žepni nož, ki pa ga nisem imel pri sebi, ampak v kovčku. Vse to je bilo potrebno zaradi varnosti, da se ne bi v zaporu obesil ali žile porezal … Nazadnje me je oni rabelj ogrnil z zelo obnošenim vojaškim plaščem in mi dal do kraja obrabljeno odejo (koc). Vrhunec ceremonije pa je nastopil tedaj, ko je odredil: »Napred marš!« Sredi štirih stražarjev sem tak odkorakal proti zaporu. Sam nad seboj sem se zamislil in si dejal: »Glejte človek!« Morda je tudi kdo od gledalcev tega teatra mislil podobno. Rabelj me je končno izročil komandirju straže. Temu je zame dal še razna posebna priporočila. Videl in čutil sem, kako je v resnici »maščevanje sladko«. Ko je oni odšel, sem se zjokal kot otrok. Malo v zavesti krivice, ki se mi je zgodila, malo od strahu, kaj me tu čaka … V zaporu sem našel različne tipe. Večidel so bili stari vojaki iz kuhinje, pekarne, skladišča. V zaporu so bili zato, ker niso vselej ločili med svojo in vojaško lastnino. Vsi vprek so se norčevali iz mene in mojega joka. Potem se je začela prevzgoja. Ko bi vse to slušal tisti kaplar in tisti komandir, ki mi je sodil …

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / petek, 19. junij 2009 / 07:00

Gorenjski glas

Gorenjski glas, 19. junij 2009, št. 48

Objavljeno na isti dan


Kultura / sobota, 24. marec 2018 / 17:49

Najprej Naš razred

Tik pred začetkom letošnjega Tedna slovenske drame bo v Prešernovem gledališču še en velik dan – premierno bodo uprizorili kontroverzno dramo Naš razred slovitega poljskega dramatika Tadeusza Słobodzi...

Gorenjska / sobota, 24. marec 2018 / 18:48

Dobrodelna Korakova pomlad znova uspela

Cerklje – Društvo En korak več in Center Korak sta povabila na že osmi dobrodelni koncert Korakova pomlad, ki je bil pred dnevi v Kulturnem hramu Ignacija Borštnika. Ob spremljavi skupine Big Band...

Slovenija / sobota, 24. marec 2018 / 18:47

Fran ima že trideset milijonov poizvedb

Ljubljana – Fran, vseslovenski slovarski portal, na katerem lahko brskate za besedami iz vseh glavnih jezikovnih priročnikov za slovenski jezik, izveste za etimološki izvor kakšne besede, se poučit...

Slovenija / sobota, 24. marec 2018 / 18:47

Vojska vpoklicuje pogodbeno rezervo

Kranj – Slovenska vojska vpoklicuje na opravljanje vojaške službe v miru pripadnike pogodbene rezervne sestave. Vojaško službo v miru bodo začeli opravljati v začetku maja. Aprila bodo vpoklicani n...

Izleti GG / sobota, 24. marec 2018 / 17:47

Dan za koroško pesem

Nedavni izlet naročnikov in bralcev Gorenjskega glasa na Koroško je bil drugačen. Dopoldne smo bili v cerkvi svetega Mihaela in v galeriji, popoldne pa na koncertu Koroška poje v Celovcu.