Pisma, poslana iz strelskih jarkov

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kultura / torek, 23. februar 2016 / 17:05

V Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici je na ogled razstava pisem, ki jih je prijatelju Stanu Kosovelu, starejšemu bratu bolj znanega pesnika Srečka Kosovela, pisal njegov prijatelj, slikar Veno Pilon.

Prijatelj! Kratko po prejemu tvoje dopisnice, me vdobilo včeraj tvoje pismo. Hvala za to. Seveda si jaz ne morem dovoliti takega luksuza, da bi obširno razpravljal o raznih knjigah in idejah, kakor ti. Prvič: izgubil sem skoro vse znanje, kar gre čez vojaško modrost, in drugič, kar je glavno: nimam ti na kaj pisati, ker mi primanjkuje dopisnic, še bolj pa pisem. Mogoče bi radi takih razmer pozdravil novico, katero mi je pravi Gošak, da bomo odslej dobivali dopisnice s tiskanimi besedami: 'Gre mi dobro; zadovoljen sem; še sem živ i. t. d.' kratko, a jedrnato, kaj ne! Samo podpisati se bo treba,« je v pismu, ki jih je takrat kadet Veno Pilon dobesedno iz strelskega jarka napisal svojemu prijatelju Stanu Kosovelu 6. avgusta 1916.

Pisma so se ohranila, Stano, starejši brat pesnika Srečka Kosovela, jih po vojni prinesel na domačijo v Tomaj. Goriški muzej jih je ob stoti obletnici prve svetovne vojne postavil na ogled na razstavi, ki je od prejšnje srede naprej na ogled tudi v Šivčevi hiši v Radovljici.

Kot je na odprtju razstave povedal avtor dr. Borut Koloini, sta se Stano Kosovel in Veno Pilon spoznala v dijaških letih v Gorici. »Veno je le enkrat obiskal Stana v Tomaju na domu. Takrat so ga Kosovelovi toplo sprejeli in bogato pogostili, da mu je bilo kar nerodno priti še kdaj na Kras. Njuno skupno bivanje v Gorici se je končalo ob začetku prve svetovne vojne, ko sta bila oba vpoklican v vojsko. Veno je bil po osnovnem urjenju najprej na bojišču na Krnu, od koder so ga spomladi leta 1916 premestili na tirolsko bojišče. Sodeloval je pri avstrijskem preboju fronte pri Asiagu. Od tu so ga premestili na avstrijsko-rusko fronto. Po bojih v Galiciji, današnji Ukrajini, so ga zajeli Kozaki, ga odpeljali v zajetje in nato kot ujetnika nastanili v Lipetsku. Tu je doživel oktobrsko revolucijo in osvoboditev. Stano se je po osnovnem urjenju najprej boril na srbski fronti, kjer je bil ranjen. Kasneje je kot vojak sodeloval pri vzpostavljanju šol na zasedenih srbskih ozemljih,« je življenjsko pot dveh prijateljev med svetovno vojno pojasnil Koloini.

Kot pravi, sta med vojno vzdrževala stike s pismi, ki sta si jih zelo pogosto pisala. »Čeprav ne poznamo Stanovih pisem Venu, mu jih je zagotovo pisal, saj jih Veno omenja. Najbrž so se izgubila kje na fronti, tako kot so se izgubile tudi Pilonove dnevniške risbe. Pisma smo prepisali, da lahko vsakdo prebere njihovo vsebino. Namesto izgubljenih odgovorov smo jih soočili s Stanovo vojno poezijo. Pesmi so nastajale med vojno in po njej, vendar so vse jasen izraz avtorjevih notranjih medvojnih doživetij, kakor so to tudi Pilonove risbe in slike, ki so nastale v daljšem časovnem obdobju; nekatere pred vojno, druge med njo in v ujetništvu.« Tako kot Elegija, posvečena padlim prijateljem: »Vsi, ki ste šli, in nihče se ne vrne, / nikogar ne bo več do mojih vrat, / ki so zastražile jih misli črne. / O naj ta noč se še nad mano strne, da ležem k bratom kakor pravi brat!«