Zasvojen z bencinskimi hlapi

Kljub temu da v Sloveniji sploh nima možnosti za trening, se naš najboljši avtokrosist Marcel Grgič uspešno kosa s konkurenco na najvišji evropski ravni.

»Še kot otroku smo mu dajali bencin piti,« se s šalo v pogovor vmeša Stanko, oče najboljšega avtokrosista v zgodovini Slovenije, ko sina Marcela povprašam, kaj ga žene, da vztraja v tem športu. Marcel priznava, da je zasvojen z vonjem bencinskih hlapov, zvokom motorja in adrenalinom, ki ga prinaša vožnja po razoranem terenu steze za avtokros.

Od leta 2008, ko je začel tekmovati za Avto moto klub Tunjice iz Kamnika, je 31-letni Komendčan nanizal že precej uspehov, o čemer pričajo številni pokali, ki krasijo steno garaže, v kateri je parkiran njegov buggy oziroma »bagi« s petsto konjskimi močmi. Uspeh kariere pa je gotovo lanskoletni dosežek na dirki evropskega prvenstva v nemškem Cunewaldeju, kjer mu je uspelo v kraljevi diviziji buggyjev osvojiti osmo mesto.

Kakšen ljubitelj športa, ki so ga uspehi slovenskih športnih junakov morda nekoliko razvadili, bi ob tem rezultatu utegnil zamahniti z roko, a popolnoma neupravičeno. Za razliko od drugih slovenskih športnikov lahko namreč Marcel v najboljšem primeru opravi zgolj en ali dva treninga na leto. »Pri nas namreč ni nobene steze za avtokros, na kateri bi lahko treniral, vsak trening v tujini pa precej stane. Vsaka tekma je zato hkrati tudi trening,« razlaga Marcel in dodaja: »toda, ko si bok ob boku z zvezdniki tega športa, ki v manj kot mesecu opravijo toliko treningov, kot jaz v celem letu odpeljem vseh tekem, je občutek fenomenalen.« Za razliko od sotekmovalcev lahko Marcel namreč avto zares preizkusi šele na tekmi. »Prej se le malo zapeljem po ulici gor in dol, da preizkusim, ali zavore in vse drugo deluje, kot je treba.«

Da je talent, je dokazal že na svoji prvi tekmi v Škofji Loki, kjer je na državnem prvenstvu osvojil odlično drugo mesto. Vse od takrat vztraja v tem športu, čeprav že nekaj let v Sloveniji nimamo proge in se tekme državnega prvenstva odvijajo na Hrvaškem in na Madžarskem. »Najbolj mi pomagajo družina in sponzorji,« pove Marcel, čigar oče je že v osemdesetih in devetdesetih letih tekmoval v avtokrosu in, kot kaže, precej svojih dirkaških genov prenesel tudi na sina.

Kljub vsem težavam in dejstvu, da je proračun ekipe Marcela Grgiča nekajkrat manjši od proračuna najboljših dirkačev, sodelovanje na evropskih dirkah, kjer je konkurenca največja na svetu, pa izjemno drago, Marcel še ne razmišlja o dirkaškem pokoju. »Že to, da lahko tekmujem s tekmovalci kova Bernda Stubbeja, ki je nekakšen Michael Schumacher tega športa, mi daje dovolj motivacije, da vztrajam,« pravi sogovornik. Nič manj zavzet ni oče Stanko, ki kot najpomembnejši del ekipe sina spremlja na vseh tekmah: »Ko vidiš, na kakšnem nivoju so tekmovanja v evropskem prvenstvu, ko začutiš vznemirjenje pred startom, adrenalin, ki ti ga da avtokros, postaneš zasvojen. Zato je kljub slabim pogojem, ki jih imamo v Sloveniji, težko kar odnehati, sploh če se lahko enakovredno kosaš z drugimi ekipami.« Ekipa Marcela Grgiča bo tako še kar nekaj prihodnjih sezon potovala od dirke do dirke po vsej Evropi in gotovo nanizala še precej lepih rezultatov.

»Želim si, da bi imel vsaj enkrat na dva tedna možnost opraviti kvaliteten trening kje blizu doma,« pravi Marcel Grgič. A ta želja, ki je za večino drugih športnikov nekaj samoumevnega in del vsakdana, je za našega najboljšega avtokrosista za zdaj še nedosegljiva.