Lahkoživke

Sestri, 2. del

Jasna je bila polna jeze in razočaranja, ko je ugotovila, da gre večino njenega težko prigaranega denarja za Angelčine obleke in tudi za 'lišp'. Pogosto ni imela zase niti toliko denarja, da bi si kupila novo spodnje perilo. Angelca se je lahko vpisala na administrativno srednjo šolo, kjer pa pri učenju ni ravno blestela. S težavo je preplezala skozi prva dva letnika, v tretjem pa ji je pošteno zaškripalo.

»Takrat sem že imela fanta, s katerim sva šla včasih plesat v Delavski dom. Doma je bil iz Tržiča, bil je priden in zelo delaven. Načrtovala sva, da se bova v dveh letih poročila. Pripovedoval mi je o parceli, ki mu jo bodo dali doma, na njej pa bova zgradila svojo lastno hišo. Najini najljubši trenutki so bili, ko sva se sprehajala mimo gradbišč, kjer so v tistem času rasle nove hiše kot gobe po dežju. Imela sem ga zelo rada, saj je bil eden redkih, ki tistega grdega, kosmatega znamenja na čelu ni niti opazil. Nekoč, ko sva šla na sok, naju je presenetila Angelca. Do tistega trenutka sploh ni vedela, da se družim tudi s fanti. Bila je zelo presenečena – in ne da bi naju vprašala, ali lahko, je nemudoma prisedla. Hitro se je udomačila, kar mi sploh ni bilo všeč. Fantu je začela pripovedovati trače iz naše družine. Fant je kar zijal, ker – tako je bilo videti – takšnih deklet, kot je bila Angelca, pred tem ni poznal. Zvečer, ko sva šli spat (še zmeraj sva si delili spalnico) mi je rekla, da gre stavit, da lahko mojega fanta zapelje prej kot v tednu dni. Jokala sem in jo prosila, naj tega ne stori. Pa je. Naredila je vse, da sta postala par, a ko se je to zgodilo, ga ni več marala. Jaz pa tudi ne. Doma sem več tednov zapored čemela v sobi in tulila, a bila sem preponosna, da bi mu odpustila,« pripoveduje Jasna. Usoda 'grdega račka' je bila res zelo boleča.

Razmišljala je, da bi se kam odselila, a si ni upala. Mama bi ji tako in tako ne dovolila, saj je precej prispevala za hrano in stanovanje.

Čeprav je morala Angelca zaradi slabih ocen razred ponavljati, je mama vso krivdo za neuspeh zvalila na šolo in na učitelje. Ker ni mogla držati jezika za zobmi in je negodovanja obešala na veliki zvon, so ta prišla na ušesa tudi ravnatelju. Poklical jo je k sebi in jo najprej postavil na realna tla z Angelčinimi ocenami, takoj nato pa ji je zagrozil, da jo bo šola tožila, če ne bo odnehala.

»Moja mama je bila, žal, tiste sorte, ki je ni bilo mogoče utišati, če se ji je zdelo, da ima prav. A s svojim nerganjem in opravljanjem je največ škode naredila Angelci. Morala se je prepisati na drugo šolo. To pa je pomenilo, da je čez teden ostajala v internatu. Brez mamine kontrole so ji zrasla krila, zašla je v slabo družbo, domov pa se je privlekla šele tedaj, ko je bila noseča. A ni vedela, ne kdaj ne s kom. Spet sem bila za vse jaz kriva. Angelca je šla delat splav, žal pa po vrnitvi iz bolnišnice ni upoštevala, da mora nekaj časa počivati. Zbolela je za pljučnico, morala je v bolnišnico, jaz pa sem morala mami vsak dan plačevati avtobus, da se je lahko vozila k njej na obiske. Še dobro, da sem imela nekaj denarja skritega na varnem, drugače bi me oskubla do zadnjega dinarja!«

Nekoč, ko je imela ena od sodelavk rojstni dan, se je Jasna odločila, da ji bo namesto darila zapela pesem. Z mikrofonom v roki je njen glas napolnil zadnji kotiček tovarniške jedilnice. Vsi so ji ploskali, saj nihče ni niti slutil, da tako lepo poje. Povabili so jo k mešanemu pevskemu zboru, povabilo je z veseljem sprejela. Pevci so bili mladi in zelo prijetni, med njimi je spoznala Gorazda, s katerim se je po dveh letih druženja tudi poročila.

»Žal so njegovi starši vztrajali, da imava poročno slavje, zato sem morala povabiti tudi domače in nekatere od sorodnikov, ki sem jih poznala. Na smrt sem se bala, kaj mi bo spet zakuhala Angelca, saj sem vedela, da samo čaka priložnosti, da bi mi kakšno ušpičila. Moški so jo zaradi dolgih las, ki so ji spuščeno padali po hrbtu, zelo občudovali. Če jo je kdo le ogovoril, se je že hvalila, da se 'meče za njo'. Slavje smo imeli v eni od gostiln v okolici Kranja, srce me je bolelo ob misli, koliko denarja so Gorazdovi starši vrgli skozi okno zaradi nesmiselne požrtije, ki je trajala do zgodnjega jutra. Vso noč sem trepetala, kdaj bo Angelca odvlekla Gorazda v kakšen kot. Vedela sem, da ga je že malo popil in v pijanosti so moški sposobni vsega ... Ko smo se odpravljali proti domu in sem že mislila, da se je vse srečno končalo, se od nekod prikaže tašča in mi začne med jokom razlagati, da je v kleti zasačila svojega moža in mojo sestro. Mislila sem, da se bom vdrla v tla od sramu. Tast je bil preveč pijan, da bi se česa zavedal, moja sestra pa se je le smejala. Nehote je padel črn madež tudi name – in to kljub temu da me je imela tašča pred tem od srca rada. Z možem sva hitro spoznala, da bo za naju bolje, če greva na svoje. Za službo sva zaprosila v Litostroju, v njihovih blokih pa sva dobila tudi stanovanje. Ne morem povedati, kako sva bila srečna! Zelo dobro sva se razumela, četudi je bil zunaj doma takšen, kot so bili takrat vsi drugi – malo štorast, je bil doma čisto drugačen. Ničesar nama ni manjkalo in tudi o svojih domačih razmerah sem mu vse zaupala. Že po nekaj letih, takrat sva imela dva otroka, je postal mojster. Spet sem se malo zredila, zaradi skrbi z družino tudi nisem bila ves čas urejena in nasmejana. A Gorazdu so se lajdraste ženske, ki so želele dobiti boljše delo, metale v naročje. Tega ne govorim na pamet, sam mi je povedal! Z leti sem vedno bolj spoznavala, da je takšnih, kot je bila sestra Angelca, še veliko. Ne bom pozabila nekega majskega večera. Otroka sta pisala domačo nalogo, preden sta šla spat, sta si ogledala risanko in 'Cik-cak'. Pri vratih je pozvonila neka ženska, in ko sem odprla, mi je zabrusila, da je noseča, ker jo je Gorazd ob praznovanju osmega marca 'napumpal'. Mislila sem, da se mi bo podrl svet. Zameglilo se mi je pred očmi, a mi ni ponudila pomoči, zato sem telebnila po tleh. Gorazd mi je pozneje, ko sva bila sama, res priznal, da sta 'nekaj imela', a je trdil, da je 'pazil'. O, kako se mi je zagnusil! Nič ni pomagalo, če je ponavljal, da tudi drugi to počnejo, da so bili vsi pijani in da so 'babe kar same silile vanj'. Če bi le lahko kam zbežala, bi. Pa se ni dalo. Tudi njegova plača je bila veliko večja od moje. Stisnila sem zobe, kasneje sva se ponovno zbližala, zanosila sem in rodila še tretjega otroka. Odpustila sem mu, a pozabila nikoli. Vse življenje je potem plačeval alimente, sicer s stisnjenimi zobmi, a tako je bilo. Ko so začeli delati teste za očetovstvo, ga je plačal iz lastnega žepa – in takrat se je izkazalo, da je plačeval zaman, da ni bil oče. Si morete misliti?! A je vmes posegla usoda. Na nezakonsko hčerko smo se v naši družini vsi – z menoj vred – zelo navezali in smo jo imeli kot za svojo. Četudi Gorazd ni bil njen pravi oče, so naši odnosi še danes takšni, kot bi bil.«

(Konec prihodnjič)