Velika narodna stvar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 18. februar 2016 / 10:46

Osrednji kulturni dogodek v državi pred letošnjim kulturnim praznikom je bilo odprtje prenovljene Narodne galerije v Ljubljani 27. januarja 2016. Dogodek je bil medijsko zelo odmeven. Manj pa se ve, kako se je vse skupaj začelo …

Začelo se je leta 1878, ko je v Kranju rojeni dr. Janez Bleiweis, tedanji narodni prvak, dopolnil 70 let. »Navdušenje, ki je zavladalo v Ljubljani vsled proslave dr. Janez Bleiweisove 70-letnice, porabil je inženir Franjo Tomšič, da je sprožil misel ustanovitve 'Narodnega doma'. Dr. Bleiweis je ustregel Tomšičevi želji in sklical ljubljanske rodoljube v prostore 'Matice Slovenske' na Bregu – sedanjo dr. Tavčarjevo hišo – v posvetovanje. Ondi se je bilo po daljšem pretresanju sklenilo sezidati 'Narodni dom' ob troških 100.000 goldinarjev; denar pa pridobiti na ta način, da se 100 rodoljubov zaveže uplačati deleže po 1000 goldinarjev. Takoj prvi večer vpisalo se je 24.000 goldinarjev in s tem je bila nekako zaključena svota prispevkov, ki so se imeli pričakovati iz Ljubljane. Inženir Tomšič in jaz sva prevzela nalogo, prepotovati Slovenijo zunaj Ljubljane ter pridobivati deležnikov. Koj drugi dan sem se podal poln najboljših nad na pot in sicer najprej na Štajarsko. Obiskal sem več znanih in premožnih rodoljubov; a povsod sem našel le zmigavanje z rameni. Svota 1000 goldinarjev, o kateri je vsakdo – menda ne po krivici – sodil, da bode izgubljena, je bila vsakemu previsoka. Enake izkušnje doživel je inženir Tomšič po Dolenjskem. Ko smo se teden dni kasneje zopet sešli v prostorih 'Matice Slovenske', kjer sva midva poročala, naznanil nam je dr. Janez Bleiweis na najino in vseh ostalih iznenadenje, da so nekateri onih gospodov, ki so bili pri prvem posvetovanju navzoči in so vpisali deleže, kasneje preklicali svoje deleže. Na drugo zborovanje jih seveda že ni bilo več. Ideja ustanovitve 'Narodnega doma' je torej padla v vodo.«

Takrat prostovoljni prispevki

Tako je narodni prvak Ivan Hribar, tudi on gorenjski rojak, opisal, kako je propadla prva pobuda za zgraditev Narodnega doma. A le za nekaj let. Vrli narodni možje niso obupali. V začetku leta 1882 je pravnik in politik dr. Alfonz Mosche Hribarju predlagal, da bi poskusili s pol manjšimi deleži po petsto goldinarjev. »Odgovorim mu takoj, da se silno moti, ako misli, da bo v Sloveniji dobil 200 ljudi, katerih vsak bi hotel prispevati po 500 goldinarjev. Takrat sem bil namreč gospodarske razmere na Slovenskem že do dobrega spoznal in sem vedel, da pravih bogatinov izvzemši kakih 20 oseb tiste čase Slovenci imeli nismo; kar je bilo resničnih bogatinov pa, da so bolj stiskali, kakor tisti, ki so težko kaj žrtvovali za narodno stvar. Pač pa sem takoj pripomnil, da bi bila misel izvedljiva ako se skuša polovico potrebne glavnice dobiti z deleži po 200 goldinarjev, ki bi se deležnikom obrestovali, drugo polovico pa s prostovoljnimi doneski, pri čemer bi moral biti pogoj, da se 'Narodni dom' ne začne zidati preje, dokler se ne zbere 100.000 goldinarjev darov in dokler ni podpisana enako velika svota deležev …«

Po sestanku z Moschetom gre Hribar oznanit njun sklep. »Po seji podam se v 'Čitalnico' na večerjo. Pri prvaški mizi v zadnji sobi najdem navadno družbo. Na čelu mize je sedel dr. Valentin Zarnik. Večerjal je ravno obistno pečenko. Okrog vratu je imel po svoji navadi privezano servijeto, po razmršeni bradi pa se mu je cedila mast. Dr. Zarnik se navadno med jedjo za nobena stvar zmenil ni in je tudi čisto prezrl, da sem prisedel k mizi. Ko pa začnem pripovedovati, da prihajam od seje, v kateri smo sklenili izdati oklic za nabiranje prostovoljnih prispevkov za gradnjo 'Narodnega doma', preneha z večerjo in – držeč v eni roki vilice, v drugi pa nož – začne v svoji originalni maniri: 'Koga?! 'Narodni dom' hočete zidati in prostovoljno doneske zbirati? Jaz ne dam krajcarja (sledila je kletvina), rajše ga vržem s frančiškanskega mostu na sredo Ljubljanice, saj bo tako ves denar za 'Narodni dom' proč vržen (sledila je zopet kletvina)! No nazadnje, ker ste sitni dovolj, boste denar še zbrali. Potem boste pa zidali prav veliko poslopje, palači podobno, z visokimi dvoranami, polnimi zrcal. Na koncu boste še električno luč vpeljali. Pa mislite, da vam bodo Slovenci noter hodili? Figo! Ce hočete 'Narodni dom' imeti, kupite pod Golovcem nizko hišo z zatohlo, kolikor mogoče zakajeno sobo, postavite na mizo lojeno svečo, pa boste videli, da bodo vsi Slovenci vanjo drli!' Gromovit smeh sledil je tem v pristno zarnikovskem humorju izgovorjenim besedam. Meni je ta prizor ostal v spominu, ko da se je vršil včeraj in če danes premišljujem, moram pač reči, da je dr. Zarnik, dasi je rad pretiraval, glede 'Narodnega doma' imel v marsičem prav …«

Danes evropski denar

In tako dalje. Trajalo je še 14 let, da je bil narodni dom zgrajen – in 10. oktobra 1896 »s sijajnim plesom« otvorjen. Sijajni dogodek je bil tudi v sredo, 27. januarja 2016, ko je bila v Narodnem domu slovesno odprta prenovljena Narodna galerija. Ta danes poleg prvotnega Narodnega doma, ki ga je projektiral češki arhitekt František Edmund Škabrout (1858–1899), obsega še dve stavbi, zgrajeni pozneje: Novo krilo po načrtih Edvarda Ravnikarja (1993) in stekleno Vhodno avlo po načrtih ateljeja Sadar in Vuga (zgrajena 2001–2002). Pobudnica te velike in ambiciozne širitve je bila dr. Anica Cevc (1926–2011), dolgoletna ravnateljica NG. Zahtevno prenovo pa je vodila sedanja direktorica dr. Barbara Jaki.

Drugačen je tudi način financiranja. Prvotni Narodni dom so kljub vsem težavam zgradili predvsem s prostovoljnimi prispevki zavednih Slovencev, za zdajšnjo prenovo pa so bila glavna evropska sredstva. »Financiranje, ki ga je v 85 odstotkih zagotovil Evropski sklad za regionalni razvoj, je potekalo prek Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Celoten proračun prenove znaša 12,3 milijona evrov.« Kakšna sprememba v časih in nraveh! Med tistimi, ki so se udeležili »sijajnega plesa« 1896, so bili v večini posamezniki in organizacije, ki so same pokrile stroške gradnje. Tisti, ki so se razkazovali na svečanosti zadnjo sredo v januarju, niso za to osebno prispevali nič. Če bi bila prenova danes odvisna od prostovoljnih prispevkov, je ne bi bilo. Današnja elita financira svoj zasebni blagor, za javnega ji ni veliko mar. Kar pa ne spremeni dejstva, da je nova Narodna galerija res velika in imenitna reč!