Norvežani

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / torek, 16. februar 2016 / 12:40

Ponovno sem lahko preživela čas z Norvežani. Mesec dni smo gostili njihove dijake. Prevzame jih naša pokrajina pa tudi ljudje. Norveška je kot neka visoka planota, ki jo globoki fjordi povezujejo z morjem in notranjostjo. Pogled na Julijce je zanje osupljiv. Lahko bi rekli, da oni živijo v deželi slapov. Si lahko predstavljate njihov izraz na obrazu, ko so zagledali Peračiški slap? To je majhen petmetrski slap na reki Peračici blizu Brezij. Našim dijakom je bil všeč. Na Norveškem dobesedno z vsake skale teče slap, več kot je dežja, večji je. Ko smo bili na vajah, smo po debeli uri hoda prišli do majhnega slapu. Naši so vzdihnili, uvau … Norvežani pa so bruhnili v smeh. Vozili smo jih po Gorjušah in Koprivniku. Opazovali so težko kmetovanje tam gor in povedali, da se tudi pri njih zelo trudijo ohraniti kulturno dediščino, ki jo povezujejo s sodobnimi prireditvami in turizmom. Z nami so šli v Ljubljano na ogled parlamenta, evropske pisarne in Muzeja novejše zgodovine. Nad vsem so bili navdušeni. Vsi so poudarjali skupno odgovornost do Evrope, moramo dajati, ne le prejemati, bodimo zgled … Ob beguncih je Evropa in skupna odgovornost kapituliralia. Dežel ob Severnem morju nič ne zanimajo begunci na jugu. Zdi se, da se bomo lahko s tem spopadali sami, kot vemo in znamo. Na Norveškem se o vstopu v EU ne pogovarjajo. Zadovoljni so s situacijo, kakršna je. Bogata dežela ne potrebuje zunanjih navodil, kako naj živi. Nafte že zmanjkuje in zavedajo se, da bodo morali poiskati nove vire za vzdrževanje visokega standarda. Skrb za okolje je odgovornost vseh. So zelo bogati, a živijo preprosto. Ne kopičijo materialnih dobrin, saj se zdi, kot da jih je za vse dovolj. Zvesto obdelujejo svoje njive in cenijo domačo hrano. Globoko so se nam razprle oči, ko so pripovedovali o taborjenju na otoku Svalbard čisto na severu. Vsako leto pripravijo odpravo mladih, ki tam preživijo teden dni. Ekspedicija je tudi zanje draga, vendar zbirajo denar in to izkušnjo želijo omogočiti vsem dijakom. Otočje ima ostre podnebne razmere. Tam živita ruska in norveška skupnost, ki se preživljata z delom v rudnikih črnega premoga. Prebivalcev je kakih 1500, pač pa je še enkrat toliko severnih medvedov, ki so seveda zelo zaščiteni. Ponoči morajo okrog tabora vzdrževati stražo. S puškami varujejo tabor in v primeru, da bi medved napadel šotore, lahko v samoobrambi nanj tudi streljajo. Ko so to pripovedovali, so se mi želje po obisku tega otočja zmanjšale. Še vedno pa ostaja ta dežela na severu moj navdih za potovanja in želja, da bi jo obiskala še kdaj. Upam, da bom lahko tja popeljala tudi katerega od svojih najbližjih. Da ne bom le neumorno besedičila, kako je tam gor. Všeč je meni, morda drugim sploh ne bi bilo tako zelo lepo.