Šport ni zdrav

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 10:42

Prijatelj je dopolnil osemdeset let, in ko sem ga vprašal, kako je kaj, mi je odgovoril: »Ah, vsega sem naveličan. Bom kar umrl.« Sem privzdignil desno obrv in se skušal malce pogovoriti, a sem kmalu opazil, da ne potrebuje sogovornika. Vsi njegovi so že pomrli, otroci pa tako in tako nimajo časa zanj, vnuki prav tako ne, še sosed, s katerim je še lani sedel v senci, je šel z rakom žvižgat. Televizije ne gleda, ker ne more poslušati traparij, glasbe ne posluša, ker se je dobre že naposlušal, ne sprehaja se več, ker se mu ne ljubi, ne čita, ker je že vse prebral, ne pogovarja se, ker smo vsi mal' trapast', tisti, starejši od njega pa že dementni … Skratka, moj prijatelj je 'v rit'! Sploh ne vem, če upam napisati, da sva prijatelja, ker sem v ohranjanju prijateljske vezi aktiven samo jaz. Sedel sem ob njem, nemo, in si na skrivaj skušal predstavljati sebe v njegovih letih. Da, on je tisti, ki mi je pred leti, ko sem se mu pohvalil, da sem dočakal Kristusova leta, dejal: »No zdaj vidiš, da tudi Kristus ni mogel biti kaj prida pameten!« Takrat sem dvignil levo obrv, češ da ga ne razumem najbolje, kaj hoče povedati. Razlaga se je končala z zaključkom, da resen človek nikoli ne more biti navdušen nad mlajšimi od sebe. Potem sem ga vprašal, ali to velja tudi za šport in športnike, in mi je zabrusil, da je šport ena večjih traparij, kar jih lahko človek počne. Zakaj bi si človek načrtno uničeval zdravje? Šport je zdrav, sem ga opomnil, pa je dejal, da so včasih pravili, da je tudi kajenje zdravo. Skratka, karkoli človek mojemu prijatelju reče, ima odgovor, ki ti da misliti. Pove ti tako, da ti v trenutku zrastejo oslovska ušesa. Iz Glasa sem bral nekaj o Borisu Pahorju in mu pokazal članek. »Ah, tastar ga biksa, mir naj da, saj ne bo nič s sabo nesu!«

Najbolje, da sem ob njem za večno tiho. »Obstaja kaka stvar na tem svetu, ki pritegne tvojo pozornost?« sem ga vprašal. »Čist nč!« je zamomljal. »Kje pa bi rad, da te pokopljemo naslednji teden, ko boš crknu?« Sem mislil, da provociram. Ne lažem, ampak celo pogledal me je. Celo nasmeh sem prepoznal na njegovem obrazu, na katerem še vedno kraljujeta dve sinje modri očesi. »Kva me briga. Sam ne me v pečico kokr eno pečenko. Pokopljite me poleg moje žene … A ti veš, kako telesce je ona imela, ko sem jo spoznal? Matr kake joške, kaka rit, pa noge, pa lase, pa … je ni blo tolk dobre babe, kokr je bla ona …« Že dolgo ga nisem slišal povedati toliko besed.

»A? A Minka da je bila dobra?« me je zanimalo. »Pa še kako, pa še kako … Grem po slike. Ti bom pokazal fotografije s portoroške plaže … v kopalkah je bila.« Čez nekaj trenutkov sem videl nekaj izredno lepega. »No?« me je vprašal, kot bi bil star šestnajst in ne osemdeset let. »Grace Kelly, orkamadona!« sem odgovoril.

»Kva sem ti reku?« Prijatelja že dolgo, dolgo nisem slišal tako glasno govoriti. »Torej, to pa nikoli ne mine … mislim, misel na, na, na … lepo žensko?« sem spet skušal provocirati.

»No, ko me bo pa to minilo, bom pa pripravljen umreti …«