Srečanje nekdanjih stanovalcev graščine
Gornjesavski muzej Jesenice je v Ruardovi graščini pripravil srečanje nekdanjih stanovalcev, ki so obujali spomine na bivanje v stavbi, ki je ena najstarejših na Jesenicah. O srečanju so posneli tudi film.
Jesenice – Ob čaju in piškotih je štirinajst nekdanjih stanovalcev obujalo spomine na bivanje v Ruardovi graščini na Stari Savi na Jesenicah, v eni najstarejših jeseniških stavb. Večina od njih je v graščini preživljala otroštvo; bili so otroci delavcev tedanje Železarne Jesenice, ki so po drugi svetovni vojni v graščini dobili stanovanja in v njih živeli vse do leta 1958, ko je prostore v stavbi dobil muzej, družine pa so se preselile v novo zgrajene jeseniške bloke. Pobudo za srečanje je dala družina Pikon, v Gornjesavskem muzeju Jesenice pa so se po besedah dr. Marka Mugerlija z veseljem odzvali in v okviru projekta Delavke železarne zapisali spomine stanovalcev, ki so tudi vpisali imena družin v tloris graščine. Skupaj so se tudi fotografirali in srečanje posneli, tako da bodo iz posnetkov pripravili film. Kot je dejal dr. Mugerli, se je prav na Stari Savi na Jesenicah začelo železarstvo v Dolini. Družina Bucelleni je graščino postavila leta 1538, v letih 1766 do 1871 pa je bila stavba v rokah družine Ruard. Zadnji lastnik je bil Viktor Ruard, ki je stavbo leta 1871 prodal Kranjski industrijski družbi, sam pa ohranil Blejski grad, kjer je družina živela do leta 1882. Zaradi zadolženosti je moral prodati tudi grad in obubožan je umrl na Dunaju. Kranjska industrijska družba je v graščini najprej imela šolo, v njej so poučevali nemščino, kasneje pa so v njej naselili tuje delavce, sprva inženirje Kranjske industrijske družbe. Po letu 1945 so v graščini stanovanja dobili tudi delavci Železarne Jesenice. Po letu 1957 oziroma 1958 pa so se vsi stanovalci iz graščine izselili in prostore v stavbi je dobil muzej. Danes je v stavbi muzej železarstva, prostore pa ima tudi uprava Gornjesavskega muzeja Jesenice.
Po besedah etnologinje Zdenke Torkar Tahir je graščina danes v slabem stanju, zato jo bo treba temeljito prenoviti. V muzeju bi ji želeli dati nove vsebine, radi bi predstavili uradniško stanovanje (tako kot je v sosednji kasarni že predstavljeno delavsko stanovanje). Zato so zelo dragoceni spomini še živečih stanovalcev, ki so si jih v muzeju tudi zapisali. Kot zanimivost omenimo, da je del otroštva v Ruardovi graščini preživel tudi Alojz Katnik, stari oče hokejske zvezde Anžeta Kopitarja.