Zvedava, zgovorna in iskrena Zvezdana

Zvezdana Mlakar je skupaj z Ivo Kranjc v nedeljo premierno nastopila v Kavarni hotela Union v Ljubljani v predstavi Sladoled. Sicer pa jo lahko redno spremljamo v oddaji Zvezdana, večerni pogovorni oddaji na Televiziji Slovenija, ki je sicer namenjena ženskemu občinstvu, a bi si upala staviti, da jo spremljajo tudi moški. Življenje jo je naučilo, naj bo sama sprememba v svetu, ki si jo želi. »Pot je bila očitno prava, ker sem se toliko naučila in še se učim.«

Zvezdana Mlakar je sicer priznana slovenska gledališka in filmska igralka, rojena na Ptuju, po študiju pa je ostala v Ljubljani. Sedaj že kar lep čas živi na osamljeni kmetiji sredi gozda, kakšnih dvajset kilometrov iz Ljubljane. »Na mojem ljubem hribu,« pravi.

Odkar ve zase, je hotela biti igralka. »Od majhnega. Nastopala sem, kjer se je dalo: pred pericami v bolnišnici, kjer je delala moja mama, v vrtcu, osnovni šoli … Brala sem pesmi, sanjala o gledališču.« Že skoraj trideset let je članica ekipe ljubljanske Drame in nastopa v kar nekaj predstavah. »Igram pa tudi pri neodvisnih produkcijah. V hudomušni predstavi, ki smo jo igralke same napisale. Priznam je njen naslov, igramo pa jo v Cankarjevem domu. Ljubljansko premiero meni osebno zelo ljube komedije, igre o močnih ženskah, o materi in hčeri imam 24. januarja v Kavarni Union. Zelo se je veselim. Že na predpremierah v Mariboru je bilo obilo smeha in navdušenja. No, to je moja in Ivina najnovejša stvaritev. Se mi zdi, da imam dela čez glavo.«

Kako usklajujete svoj urnik, igro in televizijo?

»Hja, ni lahko. Še nikoli – vsaj zdi se mi tako – nisem toliko delala kot minulo jesen. Proti koncu leta sem začela zbolevati in je moje telo reklo odločen ne. Sploh me ni bilo doma, slabo sem jedla – pretiravala sem pač, ker se vedno stoodstotno predam. Sedaj se umirjam in bom 'samo' igrala. Zame je to čisti užitek, čeprav je odgovornost velika. Svoji publiki v gledališču in oddaji Zvezdana sem dolžna dati samo presežek. Zraven tudi veliko berem, tu in tam 'letim' na kakšno predstavitev knjige, ves čas pa se mi porajajo ideje. Pravkar razmišljam, da bi posnela zgoščenko z otroškimi pravljicami. Se mi je prav stožilo po njih. Pišem tudi knjigo – počasi, a iskreno.«

Pa prosti čas?

»Redki so prosti dnevi, ko pa so, jih izkoristim. Sprehodim se do vrta, naberem kaj zelenega, kaj 'pobrkljam' zunaj hiše, nahranim živali, pospravim kakšen predal, klepetam s prijateljicami, kaj dobrega skuham, berem. Z možem redke proste večere gledava filme. Preprosto, enostavno, ljubeče ...«

Vas bomo še videli v kakšni reklami? Mogoče v kakem filmu?

»Videli ste me v reklami za Color (smeh). Ne vem, ali še obstajajo. To je bilo davno, pred tridesetimi leti. Takrat ni bilo v navadi, da bi igralci to počeli. Bila sem revna kot cerkvena miš in za majhen honorar sva to naredila z odličnim režiserjem Žaretom, ki ga ni več. Potem sem po dvajsetih letih z igralskimi kolegi sedela na sarajevski Baščaršiji, bili smo na gostovanju z Dramo, in natakar me je prepoznal ter na izust povedal tekst iz reklame: 'Kaj gledaš, še nisi videl ženske, da barva?' Si predstavljate? Sem bila kar malo važna. S filmi pa kaže bolj slabo. Kot kaže, sem naredila, kar sem. Ženske v zrelih letih ne zanimajo slovenskih režiserjev, žal … Ni še zgodb o nas, ko pa bodo – in prepričana sem, da bodo – bom jaz že malce prestara tudi zanje (smeh).«

Večerna Zvezdana je prišla na male zaslone lani poleti. Je to, da ste igralka, prednost pri vodenju tovrstne pogovorne oddaje?

»Ne vem. Mislim si, da. Vajena sem nastopov, 'čutim' dramaturgijo, poznam človeška čustva – vse življenje jih raziskujem. Ni pa res, da znamo igralci prosto, tekoče govoriti. Mi smo se navajeni naučiti tekst in govoriti tuje besede. Igralci improviziramo na vajah, redko na predstavah. Ko sem začela delati oddajo, sem vedela samo to, da moram biti iskrena in da je bolje, če jecljam vprašanja, kot pa da se delam, da vse obvladam. Da se moram skoncentrirati na gosta in ga v resnici poslušati. To pa je isto kot v igri, saj če soigralca ne poslušaš zares, se to čuti kot laž, pretvarjanje. No, pretvarjanje pa mi ni všeč. Z vsako oddajo se učim, znam biti bolj mirna in osredotočena in si želim, da mi prisluhnejo tudi moški. In teh je vse več. Zanje tudi iščem teme, moje ljube, ženske gledalke pa so bistre in jih zanima vse.«

Oddajo Zvezdana so napovedali kot 'intimni nočni pogovori, ki podirajo tabuje'. Po nekajmesečnem predvajanju menite, da so gledalci koncept sprejeli tako, kot ste si zamislili?

»Gledalci, visoka gledanost, lepi odzivi – vse to me je presenetilo. Zgodil se je čudež in jaz sem neskončno vesela, da lahko z ljudmi delim zgodbe svojih gostov in mogoče komu olajšam življenje, odprem oči. Seveda je izbira gostov ključna. Ves čas poskušam biti ponižna do tega čudeža. Ponižna v učenju, do gostov, v čuječnosti: da mi ne bi padlo na misel, da bi komu solila pamet. Da sem odprta do življenja tudi jaz, da se tudi sama skupaj z gledalci učim in rušim predsodke – najprej svoje.«

Kaj nam Zvezdana pripravlja letos?

»Žal vam gostov ne bom izdala. Čakajo pa vas zanimivi, srčni, izjemni ljudje, ki imajo kaj povedati, so iskreni, se ne sprenevedajo in spregovorijo brez dlake na jeziku. Pustite se presenetiti, kot se tudi sama vedno pustim. Oddajo začnem dobro pripravljena, imam natančno iztočnico, ko pa beseda steče, se prepustim. Gostu samo zašepetam, naj mi zaupa, in potem gremo v neznano. Sčasoma pa sem pri oddajah opazila, da gostje pridejo vedno pripravljeni. Jasno jim je, da ne bomo mlatili prazne slame. In je po navadi ne. Lahko vam edino povem, da sem se odločila in bom vabila tudi 'nedosegljive', svetovne zvezde s področja duhovnosti, umetnosti, zabave. Bom videla, koga mi bo uspelo privabiti v to našo majhno, ljubko deželo.«

Iskrenost in neposrednost pri vašem vodenju čutimo. Imate vprašanja, ki se gostov dotaknejo. Je včasih koga kaj težko vprašati?

»Rada imam ljudi in spoštujem vsakogar. Priklonim se vsaki najmanjši človeški zgodbi in usodi. Občudujem različnost življenja. Navdihuje me in to delim z gledalci. Zelo redko se zgodi, da si gost želi vprašanj vnaprej. Zastavljam jih iz srca. Nikoli se nisem znašla v zadregi, ali lahko nekoga nekaj vprašam. Če začutim, da bi šla lahko čez, ne nadaljujem v tej smeri. Me niti ne zanima, da bi koga silila, da bi povedal kaj intimnega ali kaj, zaradi česar bi ga bilo potem sram ali bi imel zaradi tega težave. Nisem te vrste človek. Potem je že bolje, da sva tiho in tišina kaj pove.«

Se vam pogosto zgodi, da vas ljudje na cesti ogovarjajo, vam zastavljajo vprašanja?

»Ja, večkrat me kdo ustavi in pohvali. Včasih v kakšni trgovini začnemo vsi povprek debatirati o kakšnem gostu ali temi in takrat vem, da moje delo ni zaman. Predlagajo mi goste, me sprašujejo, in ker sem zgovorne sorte, ni nikoli konca.«