Anji je na poti iz brezna bulimije pomagala predvsem glasba. / Foto: Matic Zorman

Glasba jo je potegnila iz brezna

Anja Baš z Jesenic je napisala pretresljivo knjigo Lačna življenja, v kateri opisuje svoj pogumen, desetletni boj z bulimijo.

Bulimija je bolezen, za katero je značilno prenajedanje, ki mu sledi zavestno izzvano bruhanje. Zaradi velike količine pojedene hrane bolnika popade paničen strah pred debelostjo, zato se zaužite hrane »znebi« z bruhanjem ali ob pomoči odvajal. Ob tem ga obhajajo močni občutki krivde, jeze, gnusa, strahu in sramu. Za to motnjo zboli od tri do pet odstotkov populacije, pogosteje obolevajo dekleta, najpogosteje pa se bulimija začne v pozni puberteti.

»Danes lahko rečem, da sem odpustila vsem, ki so me prizadeli in – kar je še bolj pomembno – predvsem sem odpustila sebi. Šele ko sem to naredila, sem se naučila imeti samo sebe iskreno, brezpogojno rada ...«

»Nekje okoli novega leta dosežem 48 kilogramov. Ponosna sem nase, a zdaj imam že nov cilj, ki se ga hkrati malo bojim: shujšati pod 45 kilogramov. Ne vem točno, kaj se bo zgodilo z mojim telesom, že zdaj pa nimam več menstruacije ... Zadnje čase resnično ne jem nič. Čedalje pogosteje se mi dogaja, da po prenažiranju hrane ne uspem izbruhati, in tega me postaja tako strah, da raje stradam. Pri zajtrku pojem jajčni beljak, rumenjak zavržem. Pomarančo odnesem v sobo, njen sok ožamem v lijak in pojem, kar od nje ostane. Zdaj imam slabo vest ob popolnoma vsem, kar zaužijem. Še pitje vode postane problem, saj me moti, da sem celo po tem nekoliko težja.«

To je pretresljivo iskrena izpoved mladega dekleta, pevke Anje Baš z Jesenic. Anja je v najstniških letih zbolela za bulimijo, o svoji skoraj desetletni bitki pa pogumno spregovorila in jo opisala v knjigi Lačna življenja, ki je izšla konec decembra.

»Hrana je zame predstavljala sredstvo nadzora nad svojim življenjem. Prenajedala sem se z neverjetno velikimi količinami hrane, da bi potlačila žalost in jezo, ki sta se nabrali v otroštvu. Namenoma sem bruhala, da bi se znebila teh čustev ...«

»Sovražila sem samo sebe, svojo ženskost, svoje telo, hrano, svoje starše, sovražila sem cel svet, ker me ni sprejel. Nisem uvidela, da sem sama tista, ki se ne sprejema, in da svet ni nič kriv. Dve leti sem se intenzivno uničevala. Shujšala sem toliko, da sem nekajkrat na dan omedlela. Na najnižji točki sem bruhala kri, izgubila menstruacijo in se ves čas tresla. Od fizične nemoči in od strahu ...«

»Zlorabljala sem alkohol in prepovedane substance. Bila sem osamljena, razočarana, žalostna, stalno objokana, brez pravih prijateljev, brez volje in smisla v življenju, zanimalo me je samo, kako bi lahko čim hitreje uničila to svoje ničvredno življenje. Tudi kradla sem ...«

»V tem obdobju sem počela marsikaj. Rezala sem si zapestja in si nekoč skoraj prerezala kito v levi roki ...«

»Potem pa sem nekega dne poskusila zapeti eno svojih najljubših skladb, pa ni šlo. Moj glas, edino, kar mi je še ostalo, edino, kar me je vsaj malo osrečevalo in osmišljalo moje življenje, edino, kar sem imela rada na sebi – ta glas je izginil. Ni ga bilo več. Namesto njega je iz mojih ust prihajal tresoč se, šibak glasek, podoben otroškemu. Tako sem bila slabotna, da nisem zmogla niti peti. Fizično mi je petje predstavljalo prevelik napor. Takrat sem se 'zbudila' in se zavedla, da se moram nujno pozdraviti. Če sem za kaj živela, potem je bilo to petje. In če ne bi imela petja, potem bi lahko samo še umrla. Praktično čez noč je pri meni prišlo do preboja, ko sem se odločila, da hočem živeti. Da sem kljub vsemu lačna življenja.«

Takrat se je za Anjo začela dolgotrajna bitka za zdravje in zdravljenje na kliniki za adolescenčno psihiatrijo v Ljubljani. Kot pravi, je po njenem mnenju vsaj na začetku bolniku potrebna pomoč strokovnega svetovalca. A kot dodaja v isti sapi, bolnemu verjetno nihče ne more pomagati, dokler ni on sam odločen, da se želi pozdraviti. »In predvsem mora vsak, ki trpi za motnjami, imeti nekaj, česar se lahko oklene v času, ko je najhuje. Zame je bila to glasba. Njej se lahko zahvalim, da sem danes sploh še živa. Zato se je treba najprej vprašati: Kaj tako rad počnem, da brez tega ne morem? Da ob tem pozabim na hrano?« Obenem pa je po Anjini izkušnji potrebno ogromno dela na sebi. »Osebna rast je lahko naporna, sploh če se nam ne zdi, da se moramo v čemerkoli spremeniti. Tudi jaz sem bila zaverovana v svoj prav in dolgo nisem želela izpustiti bulimije, saj mi je nudila nekaj, česar sicer nisem imela: nadzor. A ta nadzor je bil iluzoren, saj nisem bila prav nič srečna v obnemoglem, 45 kilogramov težkem telesu.« A kot ugotavlja, se je telo pozdravilo hitreje kot ranjena duša. »Četudi je okrevalo moje telo, pa moj um in duša nista sledila z enako hitrostjo, ker se predolgo časa nisem upala ozreti v svojo preteklost in razčistiti z njo enkrat za vselej. To sem storila pred dvema letoma in od takrat šele zares rastem. Našla sem čudovit način, kako prekiniti čustveno vez s svojo preteklostjo. Danes lahko rečem, da sem odpustila vsem, ki so me prizadeli in – kar je še bolj pomembno – predvsem sem odpustila sebi. Šele ko sem to naredila, sem se naučila imeti samo sebe iskreno, brezpogojno rada.«

In kakšen je danes njen odnos do hrane? »Danes se trudim vsak dan zagotoviti telesu, kar potrebuje. V hrani uživam in nikoli nimam slabe vesti, tudi če veliko pojem. Že eno leto jem izključno hrano rastlinskega izvora in zdaj je moje počutje veliko boljše. Po taki hrani v mojem želodcu ni občutka teže, po kosilu mi ni treba počivati, da bi 'prišla k sebi', polna sem energije, in predvsem sem zdrava. Veganstvo je bila zame logična odločitev, saj mesa nikoli nisem marala, zaradi mleka sem imela stalno razdraženo črevesje, jajcem in ribam pa se mi ni bilo težko odpovedati.«

Anja danes z optimizmom gleda v prihodnost. Zdi se, da si ji odpirajo poti na vse strani … Marca lani je izšel njen samostojni album Punca iz tvoje ulice, decembra je luč sveta ugledala njena knjiga, prav pred dnevi pa je Anja izvedela, da je bila sprejeta na EMO. »Žetev pride z zamikom – vedno! Ko najmanj pričakuješ. In edino, kar je pomembno, je, da ne obupaš!«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Kamnik / ponedeljek, 7. maj 2012 / 07:00

Bioplinarne na Duplici ne bo

Kamniški svetniki pobude zasebnega investitorja, ki si želi ob Korenovi cesti postaviti bioplinarno, niso podprli, prav tako projektu zaradi nezadostnih informacij nasprotuje župan Marjan Šarec.

Objavljeno na isti dan


Razvedrilo / torek, 8. oktober 2013 / 07:00

Nov družinski član

Pred kratkim smo spoznali novega avtomobilskega člana družine Suzuki. Na golfski površini Diners Golf in Country Kluba Ljubljana v Smledniku smo tako pozdravili novega SX4 S-Cross.

Razvedrilo / torek, 8. oktober 2013 / 07:00

Za abrahama v Amsterdam

Janez Markuta je pred kratkim praznoval abrahama. Prihaja iz Čadovelj, vasi pod Storžičem. Večina Janeza pozna po njegovi predanosti kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka. Šparglji, jagode, češnje, sli...

Razvedrilo / torek, 8. oktober 2013 / 07:00

Slavljenec Franci

V nedeljo, 22. septembra letos, je Franci Krč ali po domače Španov Franci ml. iz Gorenj pri Kranju praznoval svoj 40. rojstni dan. Na domačem dvorišču se je odvijalo prijetno praznovanje v...

Nasveti / torek, 8. oktober 2013 / 07:00

Tanja odgovarja

Obračam se na vas, da mi odgovorite samo na eno vprašanje. Ali bom dobila stanovanje in kdaj? Hvala.

Nasveti / torek, 8. oktober 2013 / 07:00

Povej, kaj sanjaš

»Sanjala sem, da sem bila odsotna (na potovanju v tujini) in sem dobila telefonski klic. V bistvu je bilo okolje podobno kot doma, vendar sem vedela, da sem na potovanju. Klic na običajni...