Kapitalizem proti podnebju
»Ta knjiga govori o radikalnih spremembah v družbeni, pa tudi politični, gospodarski in kulturni sferi. Manj me skrbi mehanika prehoda – premik od rjave do zelene energije, od avtomobilov s samo enim človekom v njih do množične uporabe javnega prevoza, od razvlečenih satelitskih naselij do zgoščenih mest, primernih za hojo – bolj pa moč in ideološke ovire, ki so do zdaj preprečevale, da bi se že dolgo znane rešitve uveljavile v vsaj približno zahtevanem obsegu. / Zdi se mi, da je naša težava veliko manj povezana z mehaniko sončne energije kot s politiko človeške moči – zlasti tam, kjer bi se lahko zgodil premik v upravljanju, odmik od korporacij in približevanje skupnostim, kar je odvisno od tega, ali bodo množice, ki v trenutnem sistemu vedno potegnejo kratko, lahko oblikovale dovolj odločno in raznovrstno družbeno silo, da bodo spremenile razmerje moči. / Med raziskovanjem za to knjigo mi je postalo jasno tudi to, da bo ta premik zahteval premislek o sami naravi človekove moči – o naši pravici, da povečujemo pridobivanje brez posledic, o naši sposobnosti, da zapletene naravne sisteme podredimo svoji volji. Ta premik ne izziva le kapitalizma, temveč tudi gradnike materializma, ki je bil predhodnik sodobnega kapitalizma …«
Tako je poanto svoje knjige izpostavila avtorica sama. Izvirnik (This Changes Everything: Capitalism vs the Climate) je izšel 2014, slovenski prevod Polone Mertelj že po enem letu in že pred veliko podnebno konferenco v Parizu 2015. Pred leti smo brali knjigo Doktrina šoka iste avtorice. Kaj je obema skupno? To, da je tako za stanje v globalnem gospodarstvu kot za podnebne spremembe najbolj odgovoren ravno globalni kapitalizem v njegovi najbolj učinkoviti in agresivni obliki, imenovani liberalni kapitalizem. Povsod tam, kjer ta naleti na ovire, predpiše šok terapijo. Za zajezitev oziroma obvladovanje podnebnih sprememb nima zdravila, je pa njihov glavni povzročitelj. Kdo bo torej predpisal in izvajal šok terapijo v boleznih podnebja? Raziskovalna novinarka Naomi Klein (1970) vidi rešitev v popolnem energetskem prevrednotenju našega življenja – to lahko vse spremeni. Ne pove pa, kako do tega priti. Postavi diagnozo, a nima zdravila in terapije. Glavno bi morale storiti vlade in korporacije same – torej prav tiste, ki so vse skupaj zakrivile. Toda nič se ne bo spremenilo samo od sebe. K spremembam je treba krivce prisiliti z aktivnimi protesti.