Opazovalna kupola

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 4. januar 2016 / 12:15

Možic (1602 m) in Šavnik (1574 m) – Soriška planina je vedno hvalevreden planinski izlet; no, sploh, če je lepo vreme. Nobeden od vrhov ni težko dostopen. Tokrat sem malce raziskovala …

Soriško planino sem, tako kot verjetno tudi vi, vedno obiskala z Bohinjskega sedla, s parkirišča pod smučišči. No, tokrat sem pa malce raziskovala in odkrila že odkrito simpatično pot, ki Soriško planino pokaže v drugačni luči.

Iz Bohinjske Bistrice se zapeljemo proti Soriški planini; vmes dvakrat vidimo cesti, ki se odcepita desno in imata smerokaz za Orožnovo kočo. Približno kilometer pred parkiriščem se desno strmo navzdol odcepi cesta, ki sicer nima nobenega smerokaza. Sledimo ji do konca, do sedla, do Vrha Bače. Parkiramo in se podamo na pot. Da bomo naredili lepo krožno pot, začnemo v smeri Lajnarja. Gremo mimo lovske koče na Vrhu Bače in se začnemo vzpenjati po prijetni mulatjeri na levi strani. Ko se pot položi, se obrnemo nazaj in vidimo dobro ohranjene ostaline t. i. Alpskega zidu. Pot nadaljujemo proti vzhodu in se zložno vzpenjamo; v tem začetnem delu je pot precej položna. Pod nami se odpre pogled proti Poreznu, pogled na Bačo pri Podbrdu, na Podbrdo … Ko dosežemo gozd, smo kmalu pri Lovčevem bivaku; nadaljujemo v smeri Lajnarja. Pot se začne vzpenjati v okljukih, a še vedno poteka po prijetni mulatjeri. Če smo prej vrh lajnarja gledali daleč pred seboj, je sedaj kar naenkrat povsem nad nami. Mi nadaljujemo desno in še vedno hodimo po baškem delu Soriške planine. Izjemno razgledna mulatjera nas pripelje na greben Soriške planine, severno od Slatnika; pravzaprav se z nekdanjim vojaškim objektom pogledamo iz oči v oči. Lahko se sprehodimo do njega ali pa se po grapi, ki jo vidimo pred seboj, po neoznačeni stezi povzpnemo do kote 1609, od koder se nam odpre lep razgled na Šavnik in Možic; naša današnja cilja. Od kote nadaljujemo po grebenu mimo nekdanjega bunkerja, sestopimo do markirane poti in nadaljujemo proti Možicu, na katerem je železna opazovalna kupola.

Kupola je bila nekdaj del t. i. Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki je predstavljal italijanski utrdbeni sistem po kopenski meji. Raztezal se je od Ligurskega morja preko alpskih grebenov ob meji s Francijo, Švico, Avstrijo in Jugoslavijo vse do Reke, v dolžini 1850 km. Vzhodni del Alpskega zidu v dolžini 250 kilometrov je potekal vzdolž rapalske meje.

Če imamo srečo z vremenom, nas Možic nagradi s čudovitim razgledom v krogu 360°; pogled na zahod nas preko Šavnika in Koble vodi do Črne prsti, Rodice, preko Vogla vse tja do Krna, od tam proti severu Lepo Špičje, Kanjavec, Triglav, fužinarske gore, Debeli vrh, Stogovi, Tosc, Veliki, Mali Draški vrh, Viševnik, Debela peč, veriga Karavank, proti vzhodu je na dlani Ratitovec, pa Blegoš …

Z Možica sestopimo do razpotja, kjer nadaljujemo desno proti Šavniku in Črni prsti. Na začetku zložna pot začne v gozdu vijugati in izgubljamo na višini. Ko stopimo iz gozda, smo v travniški dolinici in pred seboj zagledamo sedlo, na katerega se povzpnemo. S sedla se desno odcepi pot na Šavnik. Pot se najprej zložno povzpne do gozda, potem pa sledijo okljuki, ki nas pripeljejo na greben, po katerem se strmo povzpnemo do vrha Šavnika. Z vrha sestopimo nazaj na sedlo in nadaljujemo desno proti Vrhu Bače oz. Črni prsti. Po zmerno strmi poti sestopamo do roba grebena, mimo vojaškega bunkerja, ko dosežemo gozd. Na koncu gozda je travniška izravnava, ki ji sledi strm sestop skozi gozd, ki nas pripelje do parkirišča Vrh Bače.

Naredili smo lepo krožno turo. Naj na koncu še enega, planinsko-gorniško uspešnega leta, zaželim srečno 2016.

Nadmorska višina: 1602 m
Višinska razlika: 400 m
Trajanje: 4 ure in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5