Peš od doma do Tibeta

Ladislav Vidmar iz Žlebov je prehodil že pot od doma do Atlantika, njegov naslednji cilj pa je Lhasa v Tibetu. Prišel je že do Irana, dobrih štiri tisoč kilometrov daleč, od koder želi pot nadaljevati poleti.

Žlebe – Poleti en mesec pešači, in to sam. Na dan prehodi okrog petdeset kilometrov. S tovrstno rekreacijo se poenoti Ladislav Vidmar iz Žlebov. V domačem okolju je dobro poznan, predvsem kot predsednik TD Žlebe - Marjeta in svetnik v občinskem svetu Občine Medvode. A Ladislav je še veliko več. V šestih letih je prehodil že dobrih osem tisoč kilometrov. »Na začetku sem to vzel za hec. S prijatelji smo se pogovarjali o romarski poti Camino in knjigi Shirley MacLaine. Sem rekel: 'Kakšni ste to pohodniki, da se morate peljati do Francije in nato peš prek Pirenejev v Santiago de Compostela. Treba je iti peš od doma. To je tisto pravo.' So se mi nasmejali in rekli, naj kar grem. Ideja je dozorela tri leta kasneje,« je začel pogovor.

Kako ste se poti lotili prvo leto in do kod ste šli?

»To je bilo pred sedmimi leti. Zrisal sem si preprost zemljevid. Šel sem od doma do Albertvilla v Španiji, prehodil 1200 km. Ta prva pot je bila zame prelomna, izredno čustveno nabita, čisto nekaj novega. Je odlična stvar. Dogajale so se mi stvari, da bi potrebovala dlje časa, da bi vse opisal. Ko sem prišel domov, mi je še kakšen teden šlo kar malo na jok. Spremenil sem se. Spoznal sem marsikatero življenjsko modrost. Ne splača se nikamor hiteti in prehitevati dogodkov. Če ti je namenjeno, pride samo. Na poti je bilo vedno tako, da stvari, ki sem si jih želel, so se zgodile. Optimističen in resen pristop do življenja ti prinese tisto, kar si želiš.«

Koliko ste prehodili na dan?

»Prehodil sem od 45 do 60 kilometrov na dan. Nosil sem nahrbtnik, ki je tehtal od 16 do 18 kilogramov, v njem sem imel vse, kar je bilo potrebno za preživetje. Nikoli nisem spal v kakšni hiši, temveč nekaj stran od ceste v šotoru. Prehranjeval sem se v glavnem tako, da sem za sproti kupoval v trgovini, toplih obrokov praktično nisem imel. Lahko rečem, da za takšno fizično obremenitev, ko hodiš na dan 14 do 16 ur, ni potrebna posebna športna prehrana. Pri vseh stvareh preveč kompliciramo.«

Kaj je bil vaš cilj naslednje leto?

»Drugo leto sem šel od Monte Carla prek provansalskih Alp do Cresta. Tja sem nesel tudi županovo vabilo za obisk v Medvodah. Naprej me je pot vodila prek centralnega masiva Francije, mimo Lurda do Pamplone, kjer sem zaključil in se z avtobusom vrnil nazaj. Prehodil sem 1400 kilometrov. Ugotovil sem, da je povprečje 50 kilometrov na dan tempo zame. Naslednje leto sem prehodil celo Španijo po diagonali in Portugalsko do Atlantika. Prišel sem praktično na evropski konec sveta. Če bi bila zemlja ravna, bi verjetno videl Ameriko. Evropska etapa proti zahodu je bila s tem zaključena.«

Kam pa ste se podali po evropski etapi?

»Nato sem se odločil, da grem v smeri svilne poti proti vzhodu. Dolgoročni cilj mi je Lhasa v Tibetu. Prvo leto mi je uspelo priti od doma prek Hrvaške, Bosne, Črne gore, Albanije, Makedonije do Bitole. Čez nekdanjo Jugoslavijo sem imel kar malce krize. Glede na to, da se dobro kulturno poznamo, se mi je praktično celo pot odvijal film Ko to tamo peva. Želel sem priti do Skopja in še naprej, a me je ta folklora začela tako motiti, da sem zaključil kar v Bitoli, ker sem imel vsega dovolj. Nato sem se vračal z vlakom in ta pot je bila nekaj podobnega kot cela hoja do Bitole. Čudovito spoznanje, da če nekoga preveč poznaš, te začne počasi kar malce motiti.«

Kako daleč imate še do končnega cilja?

»Naslednje leto sem šel iz Skopja prek Bolgarije do Ankare v Turčiji. Največja težava je bilo priti skozi Istanbul, saj se drugje praktično ne da prečkati ožine med Sredozemskim in Črnim morjem. Vse je šlo brez problema. Turki so me izredno presenetili. Bili so zelo gostoljubni, povabijo na čaj, zanimajo jih informacije, zakaj si tam, želijo izvedeti več o tvoji družini. Šesto leto sem šel nato iz Ankare preko celotne Turčije do skrajne vzhodne meje mimo najvišje gore v Turčiji Ararata do Igdirja pred Afganistanom, od koder sem z letalom potoval nazaj domov. Turčija je izredno lepa. Letos sem želel iti naprej v Iran, a mi ni uspelo. Zapletlo se je na iranski ambasadi glede vizuma. Za trideset dni, za kolikor ga dobiš brez težav, mi je bilo premalo. Namen imam prehoditi okrog 1600 kilometrov, kar pomeni blizu 40 dni. Moj cilj je, da grem naprej prihodnje leto. Prava hoja po res zanimivih deželah se sedaj šele začne. Teh osem tisoč kilometrov, kolikor sem jih naredil doslej, je bilo v bistvu le trening.«

Fizično je vse skupaj verjetno zelo naporno?

»Niti ne. Vzamem zemljevid države in si izberem pot. Naredim zgibanko, si pot razdelim na tri dele, ker na ta način tudi psihološko sam sebe bolj obvladujem. Nekaj dni potrebuješ, da padeš v tempo hoje, imaš malce zakisanosti v mišicah, potem pa to postane rutina.«

Kakšen tempo imate?

»Nič ne hitim. Petdeset kilometrov na dan je dolžina, pri kateri lahko med hojo marsikaj vidiš. Začutiš deželo, prav zadihaš z njo. Razen v Španiji, kjer je pot Camino, nisem srečal nobenega pohodnika. Ljudje te sicer malce čudno gledajo in sprašujejo, zakaj si prišel peš tako daleč. V vseh teh letih sem spoznal tudi, da ne potrebuješ prav velikega znanja jezikov, ljudi slišiš in razumeš, če jih želiš.«

In zakaj se podate peš za en mesec ali celo več od doma?

»Ker me to izpolnjuje. Je zamenjava za alpinizem, s katerim sem se ukvarjal dvajset let in pri katerem si na varnem šele, ko prideš domov. Tudi tukaj je podobno. Na poti si bolj izpostavljen tveganju, saj hodiš ob cesti in moraš imeti oči na šoferjevih očeh. Izbiram sicer lokalne ceste, da grem čim bolj čez podeželje. Mest se izogibam, ker je ob poti težje najti prostor za postavitev šotora. To je tudi najcenejši način spoznavanja dežel. Na zahodu sem na dan porabil po pet, šest evrov, na vzhodu še manj: dva do tri evre na dan. Ni pa to toliko pomembno, pomembnejše je doživetje, sama pot. Kot je rekel pokojni alpinistični prijatelj Nejc Zaplotnik, da je cilj sicer važen, najlepša je pa pot.«