Ostra žaga
Veliki greben (2076 m) – Dovolj je bilo kratko elektronsko sporočilo in že sva bila dogovorjena, da obiščeva manj znan, predvsem pa manj obiskan greben v Kamniško-Savinjskih Alpah.
Letošnja jesen nas je obdarila s fantastičnim vremenom; sploh visokogorje je bilo neverjetno toplo in kljub mesecu novembru še vedno primerno za plezanje v skali, ki je bila še vedno topla. Dovolj je bilo eno elektronsko sporočilo s štirimi besedami in že sva bila dogovorjena, da greva v Kamniško-Savinjske Alpe. »Kam pa si mislil?« sem ga vprašala. »Na Veliki greben, če bo čas, pa morda še na Skuto.« Super. Priznam, da za Veliki greben še nisem slišala, zato sem se ture še toliko bolj razveselila.
Zapeljemo se v Kamniško Bistrico, kjer ni več prometnega znaka, ki prepoveduje nadaljevanje vožnje; pozdravi nas celo smerokaz, ki dovoljuje vožnjo. Peljemo se 'V Konec' mimo tovorne žičnice, ki oskrbuje kočo na Kokrskem sedlu. Na zgornjem parkirišču zagledamo tri kolovoze; skrajno levi pelje na Kokrsko sedlo, desni v Žmavčarje, tisti na sredini pa proti Gamsovemu skretu, kamor gremo mi. Kolovoz se kmalu spremeni v lahko vodljivo stezico, a vseeno oprezno, saj nas bližnjica lahko zapelje v Mali hudi graben. Ko pridemo iz gozda, je pred nami precej strmo travnato pobočje, ki nas pripelje pod južno ostenje Kogla. Čez njegovo južno steno se vijejo alpinistične klasike. Izrazita leva steza zavije pod steno, mi pa nadaljujemo rahlo desno po ozki stezi. Ker hodimo po hudourniku, je pot precej težko sledljiva. Ko se začne pot obračati v levo, mi krenemo desno proti stezi, ki jo vidimo pred seboj, stezi, ki nas bo popeljala na rob Velikega grebena, ki smo ga, odkar smo sestopili iz gozda, videli pred seboj.
Stezi sledimo proti vzhodu, ko pridemo do prvega pasu ruševja, ki ga precej lahko premagamo. Pogled v Žmavčarje nam da vedeti, da smo na robu grebena in na začetku našega grebenskega poplezavanja. Pred nami je kot žaga oster greben, ki v svoji drugi polovici nudi čudovito poplezavanje, prva polovica je pa velik boj z gostim ruševjem. A tudi to bomo izbojevali. Na greben vstopimo čez gladke plošče, kjer je odlična skala. Sledi del ruševja, ki ga obidemo po desni strani, nato pa splezamo levo, na ošiljen greben. Sledimo v levo in pred nami je spet precej ruševja. Ko se končno prebijemo skozi, nas čaka še nekaj krajših ruševnatih detajlov, a čez ta huje smo. Potem pa kar naenkrat – jeklenica. Le od kod se je ta vzela? Menda so jo pred mnogimi leti napeli lovci, ki so gnali gamse iz Žmavčarjev na drugo stran grebena, in so morali tudi sami priti nekje čez. Jeklenica nam je v pomoč. Do konca grebena sledi udobno, uživaško poplezavanje, le pogledati je potrebno, kje so naravni prehodi. Odlična skala nas pripelje na najvišji vrh Velikega grebena. Vmes krajše delčke grebena tudi prehodimo; previsno, ker je izpostavljeno in nevarno za zdrs. V tem delu se že odpre razgled proti novemu bivaku pod Skuto, ki jo imamo pred seboj, ravno tako pa na desni strani tudi Brano in Tursko goro. Dosežemo še drugo jeklenico, ki močno olajša vzpon, saj je skala skoraj gladka, z redkimi stopi, predvsem pa zelo zračno. Do konca grebena ni več daleč in z zadnjega špica po travah sestopimo na sedelce in se v nekaj minutah sprehodimo do novega bivaka. Potem imamo možnost, da sestopimo skozi Žmavčarje ali pa čez gamsov skret. Kjer smo sestopili z grebena, se usmerimo na stezico, ki nas popelje na desno stran grape. Kmalu dosežemo skalni skok Gamsjega skreta, ki je zavarovan z jeklenico; sledi navpičen sestop na strme trave v Tratah, kjer smo prej zavili desno. Od tu dalje pa do jeklenega konjička sestopamo po poti vzpona.
Opisana tura je zelo zahtevna, saj na grebenu potrebujemo varovanje, če nismo navajeni prostega plezanja, ocenjenega s tretjo težavnostno stopnjo. Ja, na neki način me je Veliki greben spomnil na Zeleniške špice. Odlično je bilo!
Nadmorska višina: 2076 m
Višinska razlika: 1100 m
Trajanje: 9 ur
Zahtevnost: 5 / 5