Nemci se neradi tožarijo zaradi meja

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. december 2015 / 11:40

Geograf in zgodovinar Erik Logar iz Vogelj je v magistrski nalogi primerjal življenje v treh gorenjskih in v treh nemških vaseh v deželi Severno Porenje-Vestfalija. Za nalogo je na Filozofski fakulteti pred kratkim prejel Prešernovo nagrado za študente.

Živite na podeželju. Je bil tudi to razlog, da ste izbrali življenje na vasi za temo magistrske naloge, ki ima naslov Gradniki in učinki socialnega kapitala v podeželski skupnosti – primeri z Gorenjske in Sauerlanda v Nemčiji?

»Ja. Živim na majhni kmetiji in sem že od otroštva naprej vpet v življenje v Vogljah, od sosedskih odnosov, običajev in verskega življenja do igranja harmonike v Folklorni skupini Iskraemeco in sodelovanja v svetu krajevne skupnosti Voglje. Med študijem zgodovine in geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti me je to področje začelo zanimati tudi raziskovalno, na kar je najbolj vplivala profesorica dr. Irma Potočnik Slavič, predavateljica predmeta o geografiji podeželja. Sebe in podeželje sem začel videvati v drugačni luči.«

V raziskavo ste vključili tri gorenjske vasi: Olševek, Suho pri Predosljah in Šenturško Goro, v Nemčiji pa tri naselja na območju Sauerlanda v zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija. Zakaj prav te?

»Gorenjske vasi sem izbral zato, ker jih dokaj dobro poznam. Med seboj so si podobne. Imajo od 300 do 500 prebivalcev, približno enako so oddaljene od večjega mesta, od druge svetovne vojne naprej so obdržale kmečki značaj in so razvojno primerljive. Nemške vasi mi je predlagala dr. Ulrike Grabski - Kieron, profesorica na Univerzi v Muenstru, kjer sem bil gostujoči študent. Sama je imela pozitivne izkušnje z raziskovanjem v tem delu Nemčije v bližini mesta Dortmund, ki je hribovit in so ljudje na to ponosni vsaj toliko, kot smo Gorenjci na svoje Alpe.«

Zanimale so vas posebnosti razvoja teh vasi po drugi svetovni vojni. Meni se je zdel zanimiv podatek, da se je pri nas po vojni število lastnikov zemlje povečalo, v tem delu Nemčije pa zmanjšalo.

»Zaradi uvedbe zemljiškega maksimuma po drugi svetovni vojni se je pri nas vse do leta 1991 ohranilo veliko majhnih kmetij, gospodarji pa so bili lahko zaposleni kot polkmetje. Te kmetije so si medsebojno pomagale in so zato preživele. Nemčija pa je bila v šestdesetih letih sredi gospodarskega čudeža. Industrializacija je bila močna in ljudem se ni več splačalo delati doma. Ker v zahodni Nemčiji ni bilo zemljiškega maksimuma kot tedaj v Jugoslaviji, se je začelo zaokroževanje posesti in nemške kmetije so velike od 35 do 50 hektarov, naše pa v povprečju od 5 do 10 hektarov kljub zaokroževanju posesti po letu 1991. Ker ima vsaka naša kmetija vedno več svojih strojev, je povezovanja in sodelovanja vedno manj. V Nemčiji pa ga je še manj, saj so kmetije v bistvu močna samozadostna podjetja.«

Kaj pa vloga vasi kot skupnosti prebivalcev? Ima v raziskovanih nemških krajih enako vlogo kot pri nas? Zapisali ste, da življenje na vasi omogoča več svobode.

»Oboji poudarjajo, da je vas skupnost, v kateri se ljudje med seboj bolje poznajo in v kateri je mogoč neposreden stik z naravo. Živeti na vasi danes nič več ne pomeni tudi sodelovanja v vaškem življenju, ampak si vsak sam lahko izbere sebi primerne oblike vaškega življenja ali druge oblike sodelovanja. Nemci druženje in sodelovanje v vaški skupnosti vidijo kot enega od načinov preživljanja prostega časa. Pri nas pa ima sodelovanje v skupnosti še vedno tudi gospodarski značaj, in ne le preživljanje prostega časa.«

V vsaki vasi ste se pogovarjali s petimi različno starimi vaščani. Spraševali ste jih tudi o problemu dedovanja kmetij oziroma prenosu lastništva na mlajše prevzemnike.

»To je zanimivo področje, ker so ga omenjali le slovenski sogovorniki, nemški pa sploh ne. Ne bom rekel, da je prenos lastništva od starejšega na mlajšega gospodarja povsod problem, vendar so skoraj vsi slovenski sogovorniki omenili ta problem. Tudi vzroki so zelo različni. Upoštevati je treba, da je bilo v nekdanji Jugoslaviji veliko kmetov zaposlenih v tovarnah in so se lahko upokojili že pri 55 letih. Ker so bili večinoma še zdravi in pri močeh, so šele z upokojitvijo začeli delati na kmetiji in so tudi zato težko prepuščali gospodarjenje na kmetiji mlajšim, ki so čakali na to. To vpliva na napredek kmetije, ki naj bi mu bili starejši gospodarji praviloma manj naklonjeni kot mlajši. Spori nasploh ovirajo napredek. Ker sta v Nemčiji le ena ali dve kmetiji v vasi, morda takšni problemi sploh niso opaženi. Pri nas pa je kmetij in s tem kmečkih gospodarjev v vasi še vedno več.«

V magistrski nalogi pišete o zanimivih plateh življenja na vasi. Ena od njih je odnos do priseljencev oziroma »pritepencev«, kot pogosto rečemo tem ljudem.

»Povedati je treba, da tisti, ki se priženijo v vas, niso vzeti kot tujci in so praviloma bolj povezani z vasjo. Povsod, v Sloveniji in v Nemčiji, pa so vprašani poudarjali, da se morajo priseljenci sami potruditi za vključitev v življenje podeželske skupnosti in da jih pri tem ne bodo ne spodbujali in ne ovirali. Priseljencem so pogosto očitali neudeležbo na skupnih vaških dogodkih in pomanjkanje občutka za vaški način življenja, kar je lahko vzrok za konflikte. Med domačini in priseljenci se na primer razlikujejo pogledi na urejanje javnih površin, kjer priseljenci zagovarjajo široke pločnike, domačini pa ne, ter na problem sprehajanja psov po kmetijskih zemljiščih. Slovenski sogovorniki so uporabljali za priseljence težje besede kot nemški, ki niso povedali nobenega primera konflikta s priseljenci, čeprav tudi njih kaj moti, vendar imajo pri tem višjo raven tolerance.«

Spori, zlasti sosedski, so del vaškega vsakdana. Kako je z njimi pri nas in v Nemčiji?

»Nestrinjanja in različni pogledi so dokaz delujoče skupnosti. Ljudem ni vseeno, kaj se dogaja z njimi in okoli njih. Vse sogovornike sem spraševal, kaj ljudi v podeželski skupnosti najpogosteje spre. Pri nas je bil odgovor soglasen: meje med parcelami. Spori niso breme le za dva trenutna lastnika ali družini, ampak se z dedovanjem pogosto prenašajo iz roda v rod. Tudi meje med zasebnimi zemljišči in javnimi površinami, kot so ceste, pločniki in podobno, so pogosti vzroki sporov. Nemški sogovorniki so bili ob tem vprašanju v zadregi, saj niso našli nobenega resnega vzroka za sosedske spore, razen primerov, ko sosedov otrok razbije šipo v našem oknu ali so bile nekatere domače zabave preglasne. So pa povedali, da so pri njih meje že od konca druge svetovne vojne naprej ali že od prej jasno določene in označene, parcele pa so natančno izmerjene. Prav tako so mi rekli, da se za pol metra zemlje ne splača zapletati v sodni spor, čeprav jim ne bi bilo prijetno, če bi bila njihova zasebna posest ogrožena.«

Vaška posebnost so društva. Slovenci stavimo na gasilce, Nemci pa na – strelce.

»Prav zanimivo. Tudi v nemških vaseh imajo gasilska društva, ki še zdaleč nimajo takšne veljave kot pri nas, saj slovenska gasilska društva poleg skrbi za varnost organizirajo ali sodelujejo pri drugih dejavnostih v vasi in tako povezujejo ljudi. V Nemčiji so gasilska društva namenjena zgolj posredovanju v primerih nesreč. Pojavljajo se dvomi v smiselnost vlaganja v opremo krajevnih društev, saj so gasilci večinoma zaposleni in so v primerih nesreč zdoma, zato bi bilo po mnenju nemških sogovorcev bolje vlagati v poklicno gasilstvo. Takšno razmišljanje je posledica tržne logike in število nemških prostovoljnih gasilskih društev se je v zadnjih dvajsetih letih že zmanjšalo. Morda se bodo tudi pri nas kljub izjemni priljubljenosti gasilcev začeli pojavljati taki dvomi. Namesto gasilcev so v nemških vaseh deležni posebne časti strelci in njihova društva. Stara so že nad sto let in moški začnejo s puško streljati v tarče že pri 16 letih. Strelski praznik traja tri dni in se konča s parado in veselico. Zaradi želje po dobičku vabijo nanje tudi ljudi od drugod, za domačine pa je organizacija kljub zaslužku veliko breme. Kljub temu so te prireditve pomembni dogodki v življenju vasi.«

Vaškega življenja ni brez duhovnikov. Kako je s tem v Nemčiji?

»Vse vasi, v katerih je nastajala raziskava, so katoliške. Povsod so povedali, da je bil duhovnik pomemben del podeželske skupnosti, saj ni skrbel le za verske reči, ampak je spodbujal kulturno in športno življenje v vasi. Deloma to velja še danes, čeprav je v Nemčiji še hujše pomanjkanje duhovnikov kot pri nas in mora eden skrbeti za šest ali celo sedem župnij, v katerih ne more narediti kaj več kot le maševati. Pri nas so smeli duhovniki v javno življenje šele po letu 1991 in opravljajo enako vlogo kot v Nemčiji. Vendar je tam financiranje Cerkve na drugačni osnovi. Člani Cerkve, to velja tako za katoliško kot za protestantsko, plačujejo določen odstotek od plače za delovanje duhovnikov. Ker so v Nemčiji plače visoke, tudi vsota davka za Cerkve ni majhna, kar njihove člane moti. Zato izstopajo in ostajajo verniki brez članstva v Cerkvi. Za cerkvene objekte pa tako kot pri nas skrbijo verniki, tudi tisti, ki niso redno pri maši.«